“Šola ni tovarna znanja, ampak vrt človeških odnosov.” – Jean Piaget 

Ko otroci stopijo v učilnico, ne iščejo le znanja, temveč tudi odnos, ki jim bo omogočil, da to znanje sprejmejo. Sodobna pedagogika vedno bolj poudarja, da je učinkovit pouk tesno povezan s kakovostjo razmerja med učiteljem in učenci. Toda kako naj učitelji vzpostavijo avtoriteto, ne da bi pri tem izgubili toplino in pristopnost?

Zanimivo je slediti, kako se je koncept učiteljske avtoritete spreminjal skozi čas. V preteklosti je pouk pogosto temeljil na strahu in strogi disciplini, kar je ustvarjalo napeto vzdušje, malo pa je spodbudilo resnično ljubezen do učenja. Sodobne raziskave, kot so tiste Marzana (2003), jasno kažejo, da otroci najbolje usvajajo znanje, ko se počutijo varni in spoštovani. Ko učitelj skupaj z učenci oblikuje pravila razreda in jim omogoči, da razumejo njihov smisel, se praviloma povečuje notranja motivacija za njihovo upoštevanje.

Vsi si želimo, da bi se naši otroci počutili v šoli varno, spoštovano in motivirano. En izmed pomembnih gradnikov tega je odnos med učiteljem in učenci, odnos, ki temelji na zaupanju, a hkrati ohranja jasne meje. Kako učitelji dosežejo to ravnovesje? Kako lahko z obnašanjem in komunikacijo ustvarjajo vzdušje, v katerem otroci ne le ubogajo, ampak tudi notranje sprejmejo pravila? Učitelj lahko z vsakodnevnimi interakcijami gradi spoštljive odnose, ne da bi izgubil avtoriteto. Kateri razmisleki mu bodo pri tem v oporo?

“Učitelji, ki so najbolj spoštovani, so tisti, ki so najbolj dosledni pri izvajanju svojih pravil in najbolj strastni pri svojem poučevanju.” - Marva Collins, ameriška pedagoginja, ustanoviteljica cenjene zasebne osnovne šole, ustanovljene v obubožani soseski

1. Jasna komunikacija in skupno oblikovanje pravil 

Učenci bolje spoštujejo pravila, če razumejo njihov namen in če so bila oblikovana z njihovo udeležbo. Tudi raziskovalec Marzano (2003) je v svoji študiji potrdil, da so učenci, ki sodelujejo pri oblikovanju pravil, bolj motivirani za njihovo upoštevanje. 

Nasvet: Na začetku šolskega leta skupaj z učenci razpravljamo o tem, zakaj so pravila pomembna (npr. "Zakaj mislite, da moramo biti med poukom tiho, medtem ko nekdo drug govori?"). Namesto narekovanja pravil ustvarimo “pogodbo razreda”, kjer vsak učenec prispeva svojo idejo. 

Pa starši? Tudi mi imamo vlogo pri tem: Vprašajmo svojega otroka: "Katera pravila imate v razredu? Zakaj misliš, da so pomembna?" S tem bomo spodbudili otrokovo razumevanje strukturiranega okolja. 

2. Spoštljivo obravnavanje konfliktov: Retribucijski pristop 

Ko pride do kršitve pravil, lahko učitelj uporabi retribucijski pristop – namesto kazni se osredotočimo na popravilo škode in razumevanje posledic. Iz raziskav izhaja, da retribucijske prakse zmanjšujejo ponavljajoče se moteče vedenje (Gregory in Ripski, 2008). 

Nasvet: Namesto "Kazen boš dobil!" rečemo: "Kaj se je zgodilo? Kako se je počutil [prizadeti otrok]? Kako lahko to popravimo?" Tako bo učenec lažje razumel, da imajo njegova dejanja posledice za druge. Učenci se s tem naučijo odgovornosti, ne strahu pred kaznijo. 

Pa starši? Tudi mi imamo vlogo pri tem: Če pride otrok domov z zgodbo o konfliktu, ga vprašajmo: "Kako sta z učiteljem rešila to situacijo?" S tem spodbujamo refleksijo namesto obtoževanja.  

3. Avtoriteta brez strahu: Miren, a odločen glas 

Učitelji, ki kričijo, izgubijo spoštovanje hitreje kot tisti, ki ostanejo mirni, a dosledni. Pianta (2006) je pokazal, da učenci bolje sodelujejo z učitelji, ki so stabilni in predvidljivi v svojih reakcijah. 

Nasvet: V učilnici uporabljajmo več neverbalne komunikacije (npr. premik bliže, dlje zadržimo pogled). Ohranjajmo enakomeren ton, tudi ko smo frustrirani. 

Pa starši? Tudi mi imamo vlogo pri tem: Opazujmo, kako otrok opisuje učiteljevo vedenje. Če pravi "Učiteljica nikoli ne kriči, ampak vedno ve, kaj hoče", to kaže na zdravo avtoriteto.  

"Učitelj, ki ima pristno strast do svojega dela, ima avtoriteto, ki je ne more nadomestiti nobeno pravilo ali sankcija." - Howard Schultz, poslovnež in pisatelj 

Raziskave, ki so nam pri tem v oporo

Raziskave so potrdile, da pozitivni odnosi med učitelji in učenci pomembno napovedujejo večjo učno vključenost in uspešnost, še posebej pri ogroženih učencih, konfliktne odnose pa so povezale z manjšo vključenostjo (Roorda in sod., 2011).

Varna navezanost med učiteljem in otrokom se je izkazala kot zanesljiv napovednik za boljše socialno-čustvene veščine in manj vedenjskih težav, še posebej v zgodnjem otroštvu (Sabol in Pianta, 2012).

Cornelius-White pa je leta 2007 dijazal, da je pristop, ki je osredotočen na učenca, torej takšen z empatijo in toplino, močno povezan z učnim uspehom (ρ = 0,34) in motivacijo (ρ = 0,31). 

Temelji spoštljivega odnosa

Vse našteto nas spodbuja, da bi se vsakodnevno trudili za temelje spoštljivega odnosa. To dosežemo s štirimi ključnimi gradniki

• Empatija. Poskušajmo razumeti čustva in potrebe svojih učencev. Postavimo se v njihovo vlogo, da bomo bolje razumeli, kako se počutimo.
• Doslednost. Bodimo dosledni pri postavljanju pravil in meja. Učenci potrebujemo jasne meje, da bi se lahko počutili varne.
• Poslušanje. Aktivno poslušajte svoje učence. S tem jim sporočamo, da nam je mar za njihovo mnenje.
• Spoštovanje. Spoštujmo svoje učence kot posameznike. Upoštevajmo njihove različne sposobnosti, kulturo in interese.

Vzpostavitev avtoritete

“Resnična avtoriteta se nikoli ne uveljavi s strahom. Vsebuje spoštovanje do otrok, ne nadzora nad njimi.” - Maria Montessori, zdravnica, učiteljica, avtorica metode poučevanja otrok Montessori 

Avtoriteta v učilnici ne temelji na strahu, temveč na spoštovanju. Ključ do vzpostavitve avtoritete je doslednost, pravičnost in jasnost. Ko učenci vidijo, da smo dosledni pri izvajanju pravil, da obravnavamo vse učence pošteno in enakovredno ter da so pravila jasno skomunicirana, bodo spoštovanje do naše avtoritete razvili naravno. 

Dober učitelj ni tisti, ki vlada s strahom, ampak tisti, ki zgradi odnos, kjer otrok spoštuje pravila, ker razume njihov smisel. Vseeno je lahko strog in dosleden. Tudi starši lahko podpiramo ta proces s pogovori, ki spodbujajo razumevanje, ne le poslušnosti.  

Viri:

Cornelius-White, J. (2007). Learner-centered teacher-student relationships are effective: A meta-analysis. V: Review of Educational Research, 77(1), 113-143. 

Gregory, A., Ripski, M. B. (2008). Adolescent trust in teachers: Implications for behavior in the high school classroom. V; School Psychology Review, 37(3), 337-353. 

Marzano, R. J. (2003). Classroom management that works: Research-based strategies for every teacher. ASCD. 

Pianta, R. C. (2006). Classroom management and relationships between children and teachers: Implications for research and practice. V: Handbook of classroom management, 685-709. 

Roorda, D. L., Koomen, H. M. Y., Spilt, J. L., in Oort, F. J. (2011). The influence of affective teacher-student relationships on students' school engagement and achievement: A meta-analytic approach. V: Review of Educational Research, 81(4), 493-529. 

Sabol, T. J., in Pianta, R. C. (2012). Recent trends in research on teacher-child relationships. V: Attachment in Human Development, 14(3), 213-231. 

Vir slike: Pixabay