Kaj je emocionalna blaginja in zakaj je pomembna?

Kot starši otrok z ADHD pogosto posvečamo veliko pozornosti obvladovanju simptomov - nepozornosti, hiperaktivnosti in impulzivnosti. Vendar raziskave (Hoza in sod., 2019) kažejo, da ti otroci pogosto doživljajo nižjo samopodobo in večjo anksioznost kot njihovi vrstniki. Zgodovinsko gledano smo se od “ta otrok je pa zelo nevzgojen” premaknili k razumevanju, da gre za nevrološko razliko (Smith, 2020).

Otrok z ADHD, ki ima podporo in osnovo, na kateri lahko gradi samozavest, bo dolgoročno uspeval bolje. Kaj lahko starši storimo že danes, da bi se vse premikalo v smeri boljše samopodobe otroka?

“Za uspešno življenje z ADHD potrebujemo štiri stvari: zanimanje, izziv, ustvarjalnost in nujnost. Brez teh nas čaka samo frustracija.” - dr. William Dodson, psihiater, strokovnjak za ADHD pri odraslih, v intervjuju za ADDitude Magazine, 2021 

1. Poudarjanje močnih strani (supermoči). Študija (Sedgwick in sod., 2019) je pokazala, da imajo otroci z ADHD pogosto izjemno kreativnost in sposobnost “divjega” mišljenja, ki ga imenujemo tudi divergentno mišljenje. To je vredno izkoristiti in otroka večkrat spomniti, da ni le skupek “težav”, kot včasih doživlja samega sebe v svojem okolju, ampak da ima tudi izjemne lastnosti, ki jih cenimo.

• Ustvarimo “seznam supermoči” tako, da zapišemo, v čem je otrok dober (npr. “odličen pri izmišljevanju zgodb”).
• Ponudimo več priložnosti za uspeh, izbirajmo dejavnosti, kjer lahko otrok blesti in kjer lahko neguje svoje prednosti
• Uporabljajmo fraze kot je: “Vidim, kako si ustvarjalen, ko rešuješ probleme na svoj način”.

Vse to bo otroku pomagalo pri dvigu samopodobe in se bo manj enačil s svojimi “napakami”. 

“ADHD ni okvara. To je drugačen operacijski sistem.” - dr. Edward Hallowell, ameriški psihiater, svetovno znan strokovnjak za ADHD, ki tudi sam živi s tem s tanjem, iz njegove knjige ADHD 2.0: New Science and Essential Strategies for Thriving with Distraction—from Childhood through Adulthood, 2021 

2. Učenje o ADHD: Razumevanje svojih možganov. Ko otrok razume, zakaj se obnaša tako kot se obnaša, se zmanjša tudi njegova frustracija (Moldavsky in sod., 2021). Tako je tudi v vseh ostalih življenjskih situacijah in velja tudi za odrasle, zakaj bi torej pri otroku bilo drugače. Naj ADHD ne bo nek bavbav, ki ga nikoli ne omenjamo, naj ne postane tabu tema. Pogovarjajmo se o tem in preko pogovora otroku ponudimo podporo. Kako torej ADHD razložiti otroku?

• Uporabimo primerjave: “Tvoji možgani so kot avto z močnim motorjem in s šibkimi zavorami” (avtor te izjave, ki jo poznamo v nekaj različicah, je sicer dr. Edward Hallowell.
• Skupaj berimo knjige za otroke o ADHD.
• Ortoku večkrat omenimo ali preberimo življenjsko zgodbo uspešnih oseb z ADHD (npr. Michael Phelps, Simone Biles).
• Omenimo lahko tudi kakšno zgodovinsko zanimivost: V 1950-ih so ADHD imenovali “minimalna možganska disfunkcija”, danes vemo, da gre za kompleksno nevrološko razliko (Lange in sod., 2010).

3. Veščine reševanja problemov: Napake pretvorimo v priložnosti. Otroci z ADHD pogosto doživljajo več neuspehov, kar vodi v naučeno nemoč (Sagvolden in sod., 2005). Če otrok vedno znova, večkrat zapored dobi odziv okolice, da nekaj ni ok, pa naj bo to doma, v šoli s strani učitelja ali od vrstnikov, se lahko začne umikati oz. dobi občutek, da v nobenem primeru ne more ničesar spremeniti. Temu občutku se reče naučena nemoč, nezmožnost, kadar gre za situacijo, ko bi lahko nekaj storili, pa smo prepričani, da ne moremo. Kako lahko starši spremenimo narativ, da dobi otrok občutek, da lahko, da zmore?

• Uporabimo besedico “še”: “Tega še ne znaš, boš pa kmalu.”.
• Napake analizirajmo brez obsojanja: “Kaj bi naslednjič naredil drugače?”.
• Večkrat pripovedujmo zgodbe o svojih napakah, s tem normaliziramo uspeh, ter zmanjšamo navidezno težo napak.

4. Socialne veščine: Pomoč pri navezovanju stikov. Študije (Gardner in Gerdes, 2015) kažejo, da imajo otroci z ADHD pogosto težave z razbiranjem socialnih signalov. Ker je lahko to težava, je dobro, da otroku omogočimo vajo, preko katere zapleteno področje socialnih odnosov lažje razumel. Vsak dan lahko poskusimo nekaj od naštetega:

• - Igranje vlog: prek igre vadimo pogovore v različnih situacijah.
• - Uporaba socialnih zgodb: uporabimo kratke zgodbe, ki pojasnijo družbena pravila.
• - Priprava na dogodke: vnaprej razpravljajmo, kaj bi se lahko zgodilo, da bo otrok bolje pripravljen in manj anksiozen; vseeno pa mu dajmo vedeti, da vsega ne moremo predvideti. 
• - Pomagajmo si tudi z gradivi o prepoznavanju čustev LoveMyBrain, kot je RAZMIŠLJAM O SVOJIH ČUSTVIH IN POČUTJU. 

Strnjeno - 3 stebri ustreznega odnosa z otrokom z ADHD za večjo emocionalno blaginjo

Ko se osredotočimo tudi na razvijanje odpornosti in samozavesti, ne le na obvladovanje simptomov, damo otroku orodja za uspeh tudi v odrasli dobi. 

“Najboljši način, da napovemo uspeh otroka z ADHD, ni njihov IQ, temveč njihova samopodoba.” - dr. Russell Barkley, svetovno priznan ameriški klinični psiholog in raziskovalec, specializiran za ADHD, iz njegove knjige Attention-Deficit Hyperactivity Disorder: A Handbook for Diagnosis and Treatment, 2015

Podpora in razumevanje

Otrok se počuti bolje in se bolje razvija, če občuti podporo in razumevanje tako v šoli kot doma. Ko starši in učitelji sodelujemo in se posvetujemo o potrebah otroka z ADHD, lahko poiščemo najboljše strategije za njegov uspeh. 

Sorazmernost

Ko učitelji in starši upoštevamo potrebe otroka in prilagodimo pričakovanja ter pristop k učenju, se poveča verjetnost, da bo otrok lažje dosegel uspeh in razvil svoje potenciale.

Doslednost

Doslednost glede pravil in pričakovanj med šolo in domom je za otroka z ADHD kot trdna opora, stalnica, ki jo potrebuje. Kadar so pravila enaka, se lahko otrok lažje osredotoči in razume tudi, kakšno vedenje se od njega pričakuje. 

“Trije ključni elementi za uspeh pri ADHD so: struktura, podpora in samospoštovanje. Brez teh treh stvari smo izgubljeni.” - dr. Ari Tuckman, psiholog, strokovnjak za ADHD pri odraslih, s predavanja na konferenci CHADD, 2019 

Posledice neustreznega odnosa do otroka z ADHD so lahko resne in dolgotrajne, zato je izjemno pomembno, da starši in učitelji skrbimo za ustrezen odnos z otrokom z ADHD, in s pozitivnim odnosom pomagamo otroku razvijati potenciale, obvladovati simptome motnje, graditi samopodobo in se uspešno spopadati s svetom in njegovimi zahtevami.

Kaj se zgodi, če nam to ne uspe? Otrokova samozavest je nižja, ker se počuti manjvrednega in nesposobnega. Dvigovanje samozavesti, ko je ta enkrat že načeta, je težko in naporno, in ni vedno uspešno. Negativen odnos lahko privede do sramu, tudi do stigmatizacije, ki vpliva na socialne odnose. Zmanjša se motivacija za učenje, saj otrok ne vidi smisla v tem, da bi se trudil, če ga starši ali učitelji obsojamo za neuspeh ali ne podpiramo. Nastopijo lahko težave v šoli, slabši učni uspeh, ter tudi neprimerno vedenje, slednje pa se odraža tudi na socialnih odnosih. V nekaterih primerih lahko negativen odnos poveča stres in poslabša simptome ADHD.

Zavedati se moramo, da lahko neustrezen odnos do otroka pusti dolgoročne posledice v njegovem čustvenem in socialnem razvoju ter v njegovem odnosu do učenja. To lahko vpliva na njegovo sposobnost uspešnega obvladovanja izzivov v odraslem življenju. Zato jim omogočimo emocionalno blaginjo in se osredotočimo na izgradnjo njihove samopodobe z vsakodnevnimi prijemi in triki, da bodo bolje uspevali in uživali, ko bodo želi sadove svojih pozitivnih lastnosti. 

Viri:

Gardner, D. M., Gerdes, A. C. (2015). A review of peer relationships and friendships in youth with ADHD. V: Journal of Attention Disorders, 19(10), 844-855. 

Gardner, D. M., Gerdes, A. C. (2015). Social Functioning in Children with ADHD. V: Journal of Child and Family Studies, 24(8), 2365-2378.

Smith, A. (2017). ADHD: A historical perspective from stigma to science. V: Journal of Child Psychology and Psychiatry Advances, 2(1), 45-60.  

Hoza, B., in sod. (2019).  Self-Perception in Children with ADHD. V: Journal of Attention Disorders, 23(3), 231-244.

Lange, K. W., Reichl, S., Lange, K. M., Tucha, L., Tucha, O. (2010). The history of attention deficit hyperactivity disorder. V: ADHD Attention Deficit and Hyperactivity Disorders, 2(4), 241-255.  

Moldavsky, M., Pass, S., Sayal, K. (2021). Teachers’ attitudes toward ADHD and their association with school-based interventions. V: Journal of Attention Disorders, 25(8), 1120-1130.  

Sagvolden, T., Johansen, E. B., Aase, H., Russell, V. A. (2005). A dynamic developmental theory of attention-deficit/hyperactivity disorder (ADHD) predominantly hyperactive/impulsive and combined subtypes. V: Behavioral and Brain Sciences, 28(3), 397-419.  

Sedgwick, J. A., Merwood, A., Asherson, P. (2019). The positive aspects of attention deficit hyperactivity disorder: A qualitative investigation of successful adults with ADHD. V: ADHD Attention Deficit and Hyperactivity Disorders, 11(3), 241-253.  

Vir slike: Dimitris Vetsikas, Pixabay, https://pixabay.com