Anyone with a link can now view this file.
Šola je eno najpomembnejših okolij, kjer otroci razvijajo samostojnost, saj jo tam razvijajo ob svojih vrstnikih, se z njimi primerjajo, ter z njimi sodelujejo. Kot starši lahko pomagamo tako, da jih naučimo, kako postati samostojni učenci. Kako to storiti, ne da bi jih preveč nadzirali ali jim odvzeli odgovornost? Poglejmo si nekaj praktičnih strategij.
Samostojno učenje je ključno za učni uspeh in osebno rast. Študije kažejo, da otroci, ki so sposobni samostojno reševati probleme, kažejo večjo motivacijo in boljše učni uspeh (Zimmerman, 2002). Kako lahko kot starši to spodbudimo?
Zastavljajmo odprta vprašanja. Namesto da otroku povemo rešitev, ga vprašajmo: "Kaj misliš, kako bi to rešil?" ali "Kje bi lahko našel informacije, ki jih potrebuješ?" To spodbuja kritično mišljenje.
Uporabimo metodo "poskusi znova". Če otrok naredi napako, ga spodbudimo, da poskusi znova z drugačnim pristopom. To bo vzelo nekaj časa, a bo na dolgi rok neprecenljivo.
"Ko otroku zaupamo, da lahko naredi stvari sam, mu dajemo največje možno spoštovanje." — Magda Gerber, iz knjige Your Self-Confident Baby (1998).
Domače naloge so odlična priložnost za spodbujanje samostojnosti, vendar lahko hitro postanejo vir stresa za celo družino. Kako najti ravnovesje med pomočjo otroku in prepuščanjem odgovornosti?
Ustvarimo rutino. Pomagajmo otroku, da vzpostavi red pri pisanju domačih nalogah. Na primer, naj začne vsak dan ob istem času. Študija v Journal of Educational Psychology je pokazala, da otroci z rednimi rutinami bolje uspevajo v šoli (Cooper in drugi, 2006).
Ne rešujmo problemov namesto otroka. Če otrok naleti na težavo, mu ne podajajmo rešitve. Namesto tega ga vprašajmo: "Kako bi to razložil svojemu učitelju?" ali "Kaj si že poskusil?"
Bodimo podpora, ne reševalec. Učenje ali znanje ni nekaj, kar otroku serviramo. Tako ga ne bo niti zaznal kot sebi lastnega. Otroka potrpežljivo vodimo skozi proces in dovolimo, da se do spoznanj dokoplje tudi sam. Naj se uči in raziskuje, naj ustvarja svoje znanje sam. Znanje, ki si ga je nabral preko izkušenj, poskušanja, je zanesljivejše in trajnejše.
"Otroci ne potrebujejo, da rešujemo vse težave namesto njih. Potrebujejo, da jim pokažemo, kako naj težave rešujejo sami." — Adele Faber & Elaine Mazlish, iz knjige How to Talk So Kids Will Listen & Listen So Kids Will Talk (1980).
Organizacija je ključna veščina za samostojno učenje. Kako lahko otroku pomagamo, da se nauči upravljati s svojim časom in prostorom?
Ustvarimo prostor za učenje. Naj ima otrok določen prostor za učenje, kjer je mir in red. To mu bo pomagalo, da se bo lažje osredotočil.
Uporabimo vizualne pripomočke. Ustvarite koledar ali seznam opravil, kjer lahko otrok spremlja svoje naloge in roke. Študija v Developmental Psychology je pokazala, da otroci, ki uporabljajo vizualne pripomočke, bolje obvladujejo svoj čas (Gauvain & Perez, 2015). Pri tem se lahko poslužimo gradiv LoveMyBrain URNIKI IN SEZNAMI OPRAVIL, LoveMyBrain ŠOLSKI KOLEDAR. V pomoč bodo tudi LoveMyBrain PLAKATI O UČINKOVITEM UČENJU.
Otroka naučimo izbirati prioritete. Pomagajmo otroku, da se nauči razlikovati med nujnimi in manj nujnimi nalogami. Na primer, najprej naj opravi domače naloge, nato pa se lahko igra. Na začetku bo v pomoč tudi LoveMyBrain UČIMO SE URO.
"Samostojnost ni nekaj, kar otrok dobi, ampak nekaj, kar otrok razvije skozi izkušnje in podporo." — Maria Montessori, iz knjige The Absorbent Mind (1949).
Radovednost je naravni gonilnik učenja. Vedoželjnost je nasprotje od naveličanosti in zdolgočasenosti ob neki šolski snovi ali drugih temah. Kako lahko kot starši vzpodbudimo to radovednost in ohranimo motivacijo otroka?
Povežimo učenje z vsakdanjim življenjem. Na primer, če se otrok uči o rastlinah, ga peljite na sprehod v naravo in mu pokažite različne vrste dreves in cvetlic.
Obeležimo otrokove uspehe. Če otrok samostojno opravi nalogo ali doseže cilj, to obeležimo. Ne glede na to, kako majhen je uspeh, ga priznajte. Kot pravi Carol Dweck, avtorica knjige Mindset: "Praznujte proces, ne le rezultata."
Bodimo vzor. Pokažimo otroku, da se tudi mi veselimo učenja. Na primer, preberimo knjigo ali se naučimo nekaj novega skupaj z njim.
"Samostojnost je kot krilo – otrok jo razvija počasi, a ko jo enkrat dobi, lahko leti." — L.R. Knost, iz knjige Two Thousand Kisses a Day: Gentle Parenting Through the Ages and Stages (2013).
Napake so del učenja, vendar jih pogosto dojemamo kot nekaj negativnega. Kako lahko otroku pomagamo, da jih vidi kot priložnost za učenje in napredek, ne kot polomijo?
Najprej spremenimo svoj pogled na napake. Namesto da rečemo "To si naredil narobe", ga vprašajmo "Kaj si se naučil iz te izkušnje?" Študija v Journal of Experimental Psychology je pokazala, da otroci, ki se naučijo sprejemati napake, kažejo večjo vztrajnost (Moser et al., 2011).
Z otrokom delimo zgodbe o uspešnih ljudeh, ki so delali napake ali v nečem niso bili uspešni. Na primer, Albert Einstein je v šoli sprva imel težave z matematiko, vendar je postal eden največjih znanstvenikov v zgodovini.
Bodimo potrpežljivi. Kot pravi Nelson Mandela: "Nikoli ne obupaj. Nikoli se ne predaj. Vedno poskušaj znova."
Ko govorimo o samostojnosti v šoli nikakor ne govorimo le o učnem uspehu, ampak tudi o tem, da otrok razvije veščine, ki jih bo potreboval vse življenje. Kot starši lahko pomagamo tako, da otrokom omogočimo, da se učijo skozi lastne izkušnje, napake in uspehe. Ne pomagajmo jim pri vsaki nalogi, ampak jih tudi spodbujajmo, da postanejo samostojni učenci. Kot pravi Maria Montessori:
"Največji uspeh za učitelja je, ko lahko reče: 'Otroci zdaj delujejo, kot da jaz ne obstajam." - Maria Montessori
Cooper, H., Robinson, J. C., & Patall, E. A. (2006). Does Homework Improve Academic Achievement? A Synthesis of Research, 1987–2003. Review of Educational Research, 76(1), 1-62. https://doi.org/10.3102/00346543076001001
Moser, J. S., Schroder, H. S., Heeter, C., Moran, T. P., & Lee, Y.-H. (2011). Mind your errors: Evidence for a neural mechanism linking growth mind-set to adaptive posterror adjustments. Psychological Science, 22(12), 1484–1489. https://doi.org/10.1177/0956797611419520
Zimmerman, B. J. (2002). Becoming a self-regulated learner: An overview. Theory Into Practice, 41(2), 64–70. https://doi.org/10.1207/s15430421tip4102_2
Kam, če ne pred ekran med počitnicami?
Počitnice so poseben čas
Kaj o igrah na prostem pravijo strokovnjaki...
Pozitiven odnos do športa
Otroci naj se igrajo igre, ki smo se jih igrali njihovi starši in stari starši pred obstojem ekranov in dvodimenzionalnih iger. Takšne igre bistveno bolj spodbujajo domišljijo, krepijo pa tudi odnose z vrstniki “v živo”.
Pomen rutine in kakovostno izpolnjenega časa tudi med počitnicami. V premislek nekaj nasvetov in idej.
Preživljanje časa na prostem je dobro raziskano. Spoznajmo njegove prednosti in nasvete strokovnjakov. Kaj pa, ko vreme ne dopušča, da smo zunaj? Tudi takrat ni nujno edina rešitev ekran, računalniška igrica... Možnosti je veliko.
V vsakem obdobju razvoja otroka, od predšolskega, preko osnovnošolskega do srednješolskih let, otrok na drugačen način potrebuje podporo staršev pri vztrajanju pri športu. Preberite, kako vse lahko podpremo otroka na njegovi športni poti.
