Za otroka je prvi šolski dan mejnik, ki pomeni začetek novega poglavja. To dejansko velja za vsakogar, ki gre prvič v nek razred, vsako šolsko leto je nov začetek. Pri prvošolcih pa so vsa čustva, pričakovanja in vse s tem povezano še toliko bolj izraziti. Tudi staršem ta prehod odpira številna vprašanja, skrbi – in čustva. Mešanica ponosa, negotovosti in odgovornosti se prepleta z upanjem, da bo otrok našel svoje mesto v razredu, med vrstniki in sam pri sebi.

Kaj doživlja otrok? Mešanica čustev

Otroci pogosto izražajo kombinacijo navdušenja, radovednosti in strahu. Strah pred ločitvijo, negotovost glede pravil in pričakovanj, ter radovednost nad novimi odnosi in znanjem – vse to so povsem običajna čustva ob vstopu v šolo.

Študije kažejo, da otroci, ki obvladujejo samoregulacijo – torej sposobnost nadzora nad svojimi čustvi in vedenjem – lažje prehajajo v šolsko okolje in se hitreje prilagodijo. Ursache, Blair in Raver (2012) ugotavljajo, da je razvoj samoregulacije tesno povezan z nevrobiološkimi procesi in razvojem prefrontalnega korteksa, ki podpira pozornost, načrtovanje in obvladovanje impulzov.

Poleg biološke osnove pa imajo pomembno vlogo tudi okoljski dejavniki, kot so starševska toplina, predvidljivost dnevne rutine in vnaprejšnja priprava otroka na novosti. Strukturirane dejavnosti doma, pogovor o šolskem dnevu, obisk šole in igra vlog pomagajo otroku oblikovati notranjo varnost.

Starševska anksioznost: prenos bremen

Ko otrok začenja šolo, se tudi staršem sprožijo vprašanja: Bo našel prijatelje? Se bo dobro počutil? Kako bo kos nalogam? Čeprav so ta vprašanja naravna, lahko previsoka pričakovanja ali anksioznost negativno vplivajo na otroka.

Raziskava Yin, Zhang in Chen, 2024 kaže, da starševska anksioznost glede otrokove uspešnosti v šoli pomembno napoveduje otrokovo učno tesnobo, zlasti kadar je prisotna tudi pretirana starševska vključenost. Vzorec je jasen: bolj kot so starši zaskrbljeni, več napetosti otrok občuti – četudi je ne zna izraziti z besedami.

Starši nismo le opazovalci otrokovega razvoja – smo soustvarjalci njegove čustvene pokrajine.

Rutina kot temelj varnosti

Ena najučinkovitejših strategij za zmanjševanje tesnobe pri otrocih je vzpostavitev jasne in predvidljive rutine. Kot opisujejo Wildenger in sod. (2008), redna struktura od jutra do večera – vstajanje, oblačenje, pot v šolo – krepi občutek varnosti in spodbuja čustveno stabilnost.

Tudi postopna ločitev že pred začetkom šolskega leta lahko pomaga. Raziskave so pokazale, da otroci, ki so pred vstopom v šolo izkusili krajše ločitve od staršev (npr. pri starih starših ali v dnevnih centrih), kažejo več socialne samozavesti in manj vedenjskih težav ob vstopu v formalno okolje. Gagnon in Nagle (2004) pa ugotavljata, da je interaktivna igra s sovrstniki pomemben napovedovalec socialne kompetentnosti pri predšolskih otrocih z večjim tveganjem za učne težave

Kaj lahko naredimo kot starši?

1. Vnaprejšnja priprava: Obisk šole, predstavitev učiteljice in pogovor o poteku šolskega dne zmanjšujejo občutek neznanega.
2. Potrjevanje čustev: Namesto »Ne boj se!« uporabimo »Vidim, da te malo skrbi, in to je čisto v redu.«
3. Spodbujanje samoregulacije: Igra vlog, dihalne vaje in prepoznavanje čustev pomagajo otroku uravnavati notranje napetosti.
4. Zmanjšanje naše anksioznosti: Če prepoznamo lastne strahove, jih lažje zadržimo zase in otroku nudimo stabilno oporo.
5. Kvalitetna vključenost brez nadzora: Starševska podpora, ne nadzor, je tisto, kar napoveduje višjo šolsko pripravljenost. Lin in Faldowski (2023) analizirata longitudinalne podatke iz projekta Early Head Start in potrjujeta obojesmerni vpliv med starševsko podporo in otrokovimi čustvenimi veščinami. Ugotovitve podpirajo tezo, da transakcijske interakcije med starši in otroki pomembno napovedujejo kognitivno pripravljenost na šolo.

Ne pozabimo: otroci čutijo naše vibracije

Ko v družini vlada pritisk, ga otroci ponotranjijo. Še posebej to velja za materinski stres, ki je povezan z več vedenjskimi težavami in nižjo učno usoešnostjo otrok (npr. študije povzete v Yin, Zhang in Chen, 2024). Zato naj bo tudi skrb zase del priprave na otrokov prvi šolski dan.

Tradicije, ki obeležujejo začetek

Vzpostavimo čisto svojo družinsko tradicijo ob prvem šolskem dnevu, ki jo bomo potem uveljavljali ob vseh prihodnjih začetkih novih šolskih let. To je lahko čas, posvečen samo otroku, posebna tortica ali čisto posebna jed. Morda igranje družabnih iger na večer pred prvim šolskim dnem ali tisti večer.

Predvsem pa dajmo otroku priložost, da pove, kako je bilo, izrazi svoje skrbi in navdušenje, ter ga skrbno poslušajmo in podprimo.

Naj bo prvi šolski dan ne le izziv, temveč tudi praznik rasti. S predanostjo, potrpežljivostjo in ljubečo prisotnostjo lahko starši ustvarimo pogoje, v katerih otroci ne le preživijo – ampak uspevajo.

Viri:

Gagnon, S. G., in Nagle, R. J. (2004). Relationships between peer interactive play and social competence in at-risk preschool children. Psychology in the Schools, 41(2), 173–189.

Lin, M., in Faldowski, R. A. (2023). The relationship of parent support and child emotional regulation to school readiness. V: International Journal of Environmental Research and Public Health, 20(6), 4867.

Ursache, A., Blair, C., & Raver, C. C. (2012). The promotion of self-regulation as a means of enhancing school readiness and early achievement in children at risk for school failure. Child Development Perspectives, 6(2), 122–128. 

Wildenger, L. K., McIntyre, L. L., Fiese, B. H., & Eckert, T. L. (2008). Children’s daily routines during the transition to kindergarten. V: Early Childhood Education Journal, 36(1), 69–74. 

Yin, X., & Zhang, H., Chen, M. (2024). The influence of parents’ education anxiety on children’s learning anxiety: The mediating role of parenting style and the moderating effect of extracurricular tutoring. Frontiers in Psychology, 15, Article 1380363. 

Vir slike:

Pixabay, avtor slike: Dae Jeung Kim

https://pixabay.com/photos/child-summer-school-boy-childrens-3267812/