Vzdušje v učilnici ima neposreden vpliv na to, kako učenci usvajajo znanje. Ko se otroci počutijo sprejete in povezane, bolje sodelujejo in hkrati globlje procesirajo informacije. Ta vpogled, ki ga podpirajo številne sodobne raziskave, predstavlja pomemben premik od tradicionalnih predstav o poučevanju.

Zgodovinska perspektiva razkriva zanimivo evolucijo. V preteklosti je bil pouk pogosto organiziran kot enotni proces za vse, z malo prostora za individualne potrebe. Danes vemo, da vsak učenec prinaša v učilnico svoje edinstvene izkušnje in načine učenja. Raziskave kažejo, da diferenciacija pouka - prilagajanje vsebine, procesa in produktov posameznim potrebam - bistveno izboljša učne rezultate (Tomlinson, 2017). Ko učitelj prepozna te razlike in nanje odzove, učenci snov bolje osvojijo, razvijejo pa tudi večjo samozavest. 

Kako so se odnosi v učilnici spreminjali skozi čas?

Pred sto leti je bil pouk povsem drugačen. Učitelji so velikokrat uporabljali fizične kazni, strogo poslušnost pa so šteli za glavno vrlino. Danes vemo, da takšni pristopi ne spodbujajo resničnega učenja. Raziskave kažejo, da otroci najbolje usvajajo znanje, ko se počutijo varni, spoštovani in povezani s svojim učiteljem. 

Od kaznovanja k pozitivni podpori: Zgodovinski pregled

 “Sprememba je bila počasna, a ključna. Danes vemo, da strah ne ustvarja trajnega znanja.” - Dr. Linda Darling-Hammond, Stanford University

 Šolska zgodovina kaže dramatične spremembe:

1920-1950: 

• - Prevladovala je avtoritarna pedagogika. 
• - Uporaba telesnih kazni je bila običajna praksa. 
• - Poudarek na poslušnosti in mehaničnem memoriranju. 

1960-1990: 

• - Pojav humanistične psihologije (Carl Rogers). 
• - Začetki upoštevanja čustvenih potreb otrok. 
• - Še vedno prevladujejo tradicionalne metode.

21. stoletje: 

• - Poudarek na socialno-čustvenem učenju. 
• - Razumevanje, da so odnosi ključni za kognitivni razvoj. 
• - Uporaba retribucijskih praks namesto kaznovanja. 

“Dober učitelj ne polni glav, temveč vžiga srca. To pa lahko zgodi le, če med njim in učencem obstaja globoko zaupanje.” Parker J. Palmer, pedagog in aktivist, iz knjige “The Courage to Teach”, 1998

Pozitivna povratna informacija kot motivacijsko orodje

Posebej učinkovito orodje pri ustvarjanju pozitivnega vzdušja je specifična povratna informacija. Hattie (2012) je v svoji obsežni metaanalizi ugotovil, da je kvalitetna povratna informacija ena najmočnejših pedagoških strategij. Ko učitelj namesto splošne pohvale ("Dobro opravljeno!") ponudi konkretno opazko ("Videl sem, kako si poskušal rešiti problem na tri različne načine"), učenec ne le dobi jasne smeri za napredovanje, temveč ima tudi občutek, da ga učitelj resnično vidi in razume.

Učitelj lahko uporabi tudi “sendvič tehniko”, ki se začne s pozitivno izjavo, ki ji sledi konstruktivna povratna informacija, nato pa zaključi še s spodbudno izjavo.

Čustvena podpora in zaupanje (merjeno s CLASS) izboljšata kognitivno in čustveno vključenost učencev. Učiteljeva “občutljivost” za posameznikove potrebe je ključna (Pianta idr., 2012). 

“Učitelj, ki je avtentičen in sprejema učenca kakršen je, ustvarja okolje, kjer lahko rastejo tako znanje kot osebnost." - Carl Rogers, iz članka "The Interpersonal Relationship in the Facilitation of Learning" (1967), Harvard Educational Review  

Premagovanje naveličanosti

Vsak dan bolj, kaj šele v primerjavi s časom pred nekaj desetletji, so otroci preplavljeni z obveznostmi in dražljaji iz digitalnega sveta, zaradi česar pogosto naletimo na težavo, da so vsega naveličani, ravnodušni do šole in šolske snovi, celo do svoje prihodnosti.

Za premagovanje naveličanosti se lahko poslužimo nekaj prijemov:

• Raznolikost učenja. Ponudimo različne metode učenja, ki prinašajo v učilnico svežino in raznolikost. Pritegnimo jih, izzovimo jih, tako bodo raje sodelovali.
• Povezovanje z resničnim svetom. Poudarimo, kako jim bo znanje, pridobljeno v šoli, koristilo v resničnem svetu. Prikazovanje praktične uporabe znanja, ki ga podajamo, lahko motivira učence.
• Uporaba tehnologije z razumom. Če vključimo tehnologijo, storimo to premišljeno. Tehnologijo, ki je otrokom sicer blizu, uporabimo kot orodje za učenje, ne pa kot nadomestek za učitelja.

Spodbujanje učenja in vedoželjnosti

“Učitelj mora biti kot vrtnar: ne sili rastline, da raste hitreje, temveč ji zagotovi vodo, svetlobo in varnost.” - Haim Ginott, vplivni klinični psiholog, psihoterapevt in pedagog, iz njegove knjige “Teacher and Child”, 1972

Učitelji ste v izjemno pomembnem položaju, ko gre za oblikovanje odnosa z učenci. Ta odnos ni le temelj za uspešno učenje, temveč tudi ključ do vzpostavitve avtoritete in spodbujanja učencev, da negujejo svojo vedoželjnost. V svetu, polnem motečih dejavnikov in naveličanih otrok, je zgraditi trden in spoštljiv odnos težko, a vredno. Kako to doseči?

• Ustvarjanje vznemirljivega okolja. Učilnica naj bo prostor, kjer so učenci lahko navdušeni nad učenjem. Uporabimo različne metode poučevanja, ki spodbujajo sodelovanje in raziskovanje. Po potrebi jih prilagodimo posameznikom.
• Povezovanje s stvarnim svetom. Povežimo svoj predmet z vsakdanjim življenjem učencev. Prikazovanje praktičnih primerov in uporaba resničnih situacij lahko vzbudi njihovo zanimanje. Če se jim snov zdi preveč oddaljena in nepredstavljiva, bodo težje pokazali zanimanje.
• Spodbujanje vedoželjnosti in radovednosti. Postavljajmo vprašanja, ki spodbujajo razmišljanje in razpravo, učencem ni potrebno vedno vsega postreči, večjo težo bo imelo znanje in spoznanja, do katerih bodo prišli sami. Poudarimo, da lahko kar koli vprašajo, saj se šele učijo, in jih spodbudimo, da s postavljanjem vprašanj gradijo svojo bazo znanja.

Uporabimo gradiva LoveMyBrain v ta namen: PLAKATE O MOTIVACIJI OTROK ZA UČENJE, PLAKATE ZA PRIJETNO UČNO OKOLJE, ali PLAKATE LEPIH MISLI. Popestrili bodo učilnico in nas in učence večkrat opomnili na pomembne stvari. 

Individualni pristop, prepoznavanje edinstvenih potreb in gradnja skupnosti

Vsak učenec se uči drugače. Dobri učitelji to upoštevajo. Strategije, ki jih pri tem lahko uporabimo:

• Različne naloge za različne stopnje znanja.
• Prilagajanje tempa pouka.
• Upoštevanje različnih učnih stilov.

Pomembno vlogo igra tudi gradnja skupnosti v razredu. Ko učenci občutijo pripadnost in medsebojno povezanost, se povečuje njihova motivacija za sodelovanje. Osterman (2000) je ugotovil, da socialna povezanost zmanjšuje vedenjske težave in izboljšuje akademske dosežke. Preproste aktivnosti, kot so skupne naloge ali razredni rituali, so lahko pri tem v pomoč.

Tudi starši lahko podpiramo ta proces tako, da spodbujamo svoje otroke, da opazujejo in cenijo različne načine učenja. Vprašanja kot: "Kaj ti danes najbolj pomaga pri učenju?" lahko spodbudijo refleksijo o lastnih učnih procesih in večje razumevanje za različne pristope. 

“Učitelj mora biti tisti, ki razširuje otrokovo območje najbližjega razvoja - ne z ukazi, temveč z zaupanjem in izzivi.” - Lev Vygotsky, riski psiholog, pedagog in nevroznanstvenik, eden najvplivnejših teoretikov razvojne psihologije in izibraževanja 20. stoletja; iz njegove knjige “Mind in Society”, 1978   

Viri:

Hattie, J. (2012). Visible learning for teachers: Maximizing impact on learning. Routledge.

Osterman, K. F. (2000). Students' need for belonging in the school community. V:  Review of Educational Research, 70(3), 323–367.

Pianta, R. C., Hamre, B. K., in Allen, J. P. (2012). Teacher-student relationships and engagement: Conceptualizing, measuring, and improving the capacity of classroom interactions. V: Handbook of Research on Student Engagement, 365-386.

Tomlinson, C. A. (2017). How to differentiate instruction in academically diverse classrooms. ASCD.

Viri slike: Pixabay