“ADHD je v veliki meri odziv na okolje. Če želimo spremeniti otroka, moramo najprej spremeniti okolje, ki ga obkroža.” - dr. Gabor Maté, kanadski zdravnik, strokovnjak za odvisnosti in ADHD, iz knjige “Scattered Minds”, 1999

Zakaj tradicionalne metode pogosto ne delujejo?  

Kot starši otrok z ADHD vemo, kako frustrirajoče je, ko “običajni” vzgojni pristopi ne delujejo. Kaznovanje, dolge razlage in nenehno ponavljanje navodil pogosto privedejo le do večjih konfliktov. Raziskave kažejo, da je ključ do mirnejšega doma prilagoditev okolja in spreminjanje naših pričakovanj (Sheridan in sod., 2020).  

Gradnja pozitivnega odnosa z otrokom

Pozitiven odnos z otrokom z ADHD lahko zgradimo z razumevanjem, podporo in potrpežljivostjo. Otrok bo tako lažje razvil strategije, zaradi katerih ga bo ta motnja manj ovirala v vsakodnevnem življenju.

Odnos se vedno gradi preko skupnih aktivnosti z otrokom, ne s pridigo ali zapovedovanjem. Pojdita skupaj na sprehod, kuhajta skupaj, igrajta se igre s kartami, družabne igre, ali pa igre za izboljšanje pozornosti in koncentracije, ki jih najdeta na spletni strani LoveMyBrain: www.lovemybrain.eu.

Naj otrok sam izbere, kaj bi želel igrati. Manjši namig: dajta prednost igram, kjer bosta sodelovala oba.

Zanimivo

“Odnos med starševskim stresom in ADHD simptomi je obojesmeren: starševska frustracija poslabša simptome pri otroku, hkrati pa težave otroka povečajo stres staršev.” - Študija Harold in sod., 2013  

Neustrezen odnos, ki ga imamo do otroka z ADHD, lahko pripelje do več težav kasneje. Kaj vse lahko kaže na neustrezen odnos?

Neustrezen odnos, ki temelji na stigmatizaciji ali neustreznem obsojanju otroka zaradi njegove motnje, lahko povzroči občutke sramu in zmanjša samozavest. To lahko vpliva na njegovo samopodobo in socialni razvoj.

Negativen odnos učiteljev ali staršev do otroka lahko povzroči stres in anksioznost pri otroku, kar lahko poslabša simptome ADHD, s tem, pa oteži in upočasni učenje.

Če se otroku ne omogoči ustrezne podpore in prilagoditev, ki jih potrebuje zaradi ADHD, se lahko njegov razvoj omeji. Neustrezen odnos lahko ovira otrokovo učenje in razvoj, zato ne omejujmo njegovega potenciala.

Neustrezen odnos odraslih do otroka lahko privede do težav v socialnih odnosih otroka, saj lahko občuti zavrnitev ali nestrpnost s strani vrstnikov, ki se v odnosih do njega zgledujejo po odraslih. 

“ADHD ni pomanjkanje pozornosti, ampak nepredvidljivost pozornosti. Ko to razumemo, lahko ustvarimo okolje, kjer lahko ti otroci uspevajo.” - dr. Edward Hallowell, psihiater, avtor knjige “Driven to Distraction”, iz intervjuja za ADDitude Magazine, 2018 

Kako ogranizacija pomaga doseči harmonijo?

Harmonični odnos z otrokom (z ADHD ali brez njega) dosežemo predvsem z ustreznim odnosom do njega, o tem smo že pisali. Se lahko poslužimo še česa, da bo dom bolj harmoničen, in ga bo tudi otrok tako doživljal (ter požel pozitivne posledice tega)?

• Manj stvari = manj motenj (organizacija in urejenost prostora). Študija (Diamond in Lee, 2011) je pokazala, da otroci z ADHD bolje uspevajo v logično organiziranem okolju, kjer vlada red. Zmanjšajmo vizualni nered (pospravimo odvečne igrače v zaprt prostor, kjer niso vidne in zato niso takoj moteče), uporabimo škatle za pospravljanje, ki so ustrezno označene (npr. z nalepkami s slikami, da je čim lažje pospraviti stvari na svoje mesto), ustvarimo “cono za fokus” (najboljša bo urejena in pospravljena miza ob steni, brez motenj).

“Ko smo hčerki omogočili delovno mizo brez nepotrebnih predmetov, se je čas, ki ga je posvetila nalogam, podvojil.” – oče 10-letne deklice z ADHD

• Slika pove več kot beseda (vizualni opomniki). Otroci z ADHD pogosto težko obdelujejo verbalna navodila (Barkley, 2015). Vizualne podpore so dokazano učinkovite (DuPaul in sod., 2018). V pomoč bodo navodila v obliki fotografij (npr. serija slik: zobna ščetka - zobna pasta - umivanje), barvno označevanje za pomembne predmete (npr. rumena = šolska torba, različne barvne nalepke za stvari, ki sodijo v isto kategorijo) ali časovni trakovi (vizualni prikaz, koliko časa je še do naslednje aktivnosti).  
• Konkretizacija abstraktnih pojmov (merilniki časa). Otroci z ADHD težko zaznavajo čas (Toplak in sod., 2006). Fizični merilniki časa pomagajo pri občutku za čas, ter pri tem, koliko časa nam je ostalao do naslednje aktivnosti. Uporabimo vizualni “tajmer” (peščeno uro, digitalna ura s številčnico), opravila razdelimo na zelo kratke enote, sploh na začetku, začnemo lahko z zelo kratkimi intervali (najprej 5, nato 10 minut, stopnjujmo postopno), otrok naj si čas nastavi sam, bo bolj anagžiran in predan. Pomagajmo si tudi z urniki in podobnimi pripomočki med gradivi LoveMyBrain.
• Alternativa tradicionalnim kaznim (“cool-down” cona - prostor za umirjanje). Z raziskavami (Sibley in sod., 2021) so potrdili, da prostor za umirjanje deluje bolje kot kazni. Otroku uredimo miren kotiček z mehkimi blazinami in slikanicami ali drugimi pripomočki, ki so primerni za njegovo starost. Tega prostora ne smemo povezovati s kaznijo, recimo raje: “To je tvoj prostor, ko potrebuješ mir”. Naučimo se tudi pravilnega dihanja, ki bo s preprostimi tehnikami otroku omogočilo umiritev.
• Vključevanje otroka v rešitve (družinski sestanki). Študije potrjujejo (npr. Mikami in sod., 2019), da otroci z ADHD bolje sodelujejo, ko so vključeni v odločanja. Tovrstni sestanki naj bodo redni, npr. enkrat tedensko, ter ne predolgi, maksimalno 15-20 minut. Na teh sestankih naj veljajo pravila, ki so enaka za vse, npr. vsakdo se lahko izrazi o svojih občutkih brez obsojanja. Predstavimo nekaj, kar vidimo problem, ter poskusimo do rešitve priti skupaj, npr. “Kako lahko izboljšamo jutranjo rutino?”.  

Majhne spremembe – veliki harmonični učinki  

Spreminjanje domačega okolja ne zahteva popolnosti. Začnimo z eno spremembo ali korakom in postopoma dodajajte nove.  

Kot starši otrok z ADHD imamo v rokah moč, da ustvarimo dom, poln miru in razumevanja – ne s popolnostjo, ampak z doslednostjo in majhnimi, pametnimi spremembami. Tudi naš namen ne bi smel biti, da bi rešili vse težave naenkrat, temveč lahko vsak dan izberemo eno strategijo in jo preizkusimo s potrpežljivostjo.

Spomnimo se: ADHD ni motnja vzgoje, temveč izziv za družinsko kreativnost. Ko zmanjšamo kaos v okolju, otrok dobi prostor za rast; ko znižamo svoj stres, postanejo tudi njegove reakcije bolj predvidljive. Vsak poskus, vsaj malo umirjen glas ali en dodaten opomnik v dnevu, je korak k večjemu miru.

In ko se nam zdi, da spremembe ne delujejo dovolj hitro, se spomnimo: otroci z ADHD ne potrebujejo idealnih staršev, temveč tiste, ki ne obupajo. Zato si vedno vzemimo, po potrebi prosimo za podporo in praznujmoe majhne zmage. Sčasoma bomo opazili, kako harmonija postaja naša nova vsakdanjost. 

“Otroci z ADHD ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo starše, ki se ne predajo.” – dr. Edward Hallowell, psihiater, avtor knjige “Driven to Distraction”  

Viri:

Diamond, A., Lee, K. (2011). Interventions shown to aid executive function development in children 4 to 12 years old. V: Science, 333*(6045), 959–964. 

DuPaul, G. J., Eckert, T. L., Vilardo, B. (2012). The effects of school-based interventions for attention-deficit/hyperactivity disorder: A meta-analysis. V: School Psychology Review, 41*(4), 387–412. 

Harold, G. T., Leve, L. D., Barrett, D., Elam, K., Neiderhiser, J. M., Natsuaki, M. N., ... in Thapar, A. (2013). Biological and rearing mother influences on child ADHD symptoms: Revisiting the developmental interface between nature and nurture. V: Journal of Child Psychology and Psychiatry, 54(10), 1038-1046

Lifford, K. J., Harold, G. T., Thapar, A. (2008). Parent-child hostility and child ADHD symptoms: A genetically sensitive and longitudinal analysis. V: Journal of Child Psychology and Psychiatry, 49*(10), 1088–1095. 

Sheridan, M. A., Sarsour, K., Jutte, D., D’Esposito, M., Boyce, W. T. (2012). The impact of social disparity on prefrontal function in childhood. V: PLoS ONE, 7*(4), e35744.

Sibley, M. H., Graziano, P. A., Kuriyan, A. B., Coxe, S., Pelham, W. E., Rodriguez, L., ... Ward, A. (2016). Parent-teen behavior therapy for adolescents with ADHD: Core session content and treatment response. V: Journal of Consulting and Clinical Psychology, 84*(8), 699–712. 

Toplak, M. E., West, R. F., Stanovich, K. E. (2013). Practitioner review: Do performance-based measures and ratings of executive function assess the same construct? V: Journal of Child Psychology and Psychiatry, 54*(2), 131–143. 

Whalen, C. K., Henker, B., Jamner, L. D., Ishikawa, S. S., Floro, J. N., Swindle, R., ... Johnston, J. A. (2010). Toward mapping daily challenges of living with ADHD: Maternal and child perspectives using electronic diaries. V: Journal of Abnormal Child Psychology, 38*(2), 249–264. 

Vir slike: Israt Jahan, Pixabay, pixabay.com