Z organizacijo in čustveno stabilnostjo preprečimo kaos
Ko se šolsko leto bliža koncu, je tempo hiter, nalog je veliko in pritisk narašča – tako za otroke kot za starše. Gre za obdobje, ko je organizacija res pomembna, saj lahko pravočasno in smiselno razporejanje nalog močno zmanjša stres. Zakaj je to tako pomembno? Raziskave kažejo, da stres lahko zmanjša kognitivne sposobnosti tudi za 25 % (Lupien in sod., 2009). Torej: otrok, ki je pod pritiskom, ne razmišlja, ne pomni in ne rešuje nalog enako učinkovito kot sicer. Dobra novica je, da obstajajo preproste strategije, s katerimi lahko doma ustvarimo okolje, ki pomaga ohranjati fokus, ravnovesje in občutek varnosti.
Najprej poskrbimo za počutje – čustvena opora kot osnova
Preden se lotimo urnikov in ocen, je pomembno, da poskrbimo za čustveno stabilnost, tako otrokovo kot svojo. Stres, strah pred neuspehom ali občutek, da nas nihče ne razume, lahko vodijo v pasivnost, izogibanje in v še večje težave. To enostavno ni produktivno. Kako si lahko pomagamo.
Čas brez ekranov
Vsak dan si skupaj z otrokom vzemite pol ure ali kar celo uro brez ekranov, kar naj velja res za vse ekrane, tudi TV. Ta čas dopolnita še z dodatnim pravilom: pravilo “brez govora o šoli”. Pojdita na sprehod, igrajta družabno igro, specita palačinke – karkoli, s čimer se bosta oba sprostila. Tudi kakovostna socialna interakcija namreč zmanjša raven stresnega hormona kortizola za 25 %** (Holt-Lunstad in sod., 2010). Obenem pa krepi občutek povezanosti, ki je v stresnih obdobjih res pomemben.
Starši kot model za obvladovanje stresa
Otroci se učijo skozi opazovanje. Če bomo sami znali prepoznati, kdaj potrebujemo premor, in to tudi jasno pokazali, bodo otroci to strategijo prej ponotranjili. Na primer, ko rečemo: “Grem na 5-minutni sprehod, da se malo pomirim.”, ter nato res odidemo. Raziskave potrjujejo, da otroci, ki opazujejo starše pri uporabi “zdravih” oz. smiselnih strategij obvladovanja stresa, jih kar trikrat pogosteje uporabljajo tudi sami (Morris in sod., 2007).
“Zajemalka hvaležnosti” ob večerji
Uvedimo kratek ritual, kjer si vsak družinski član ob večerji vzame trenutek in deli eno slabo izkušnjo ali dogodek, ki se je zgodil v dnevu, in eno stvar, ki se je odvila pozitivno, in za katero je hvaležen. Zakaj to deluje? Izražanje hvaležnosti dokazano zmanjša stres za 28 % (Emmons in McCullough, 2003). Ob tem pa otrok dobi občutek, da tudi starši doživljamo stres – in da ga znamo ubesediti in predelati.
Nato organizacija, ki deluje – kako se lotiti nalog brez preobremenjenosti
Ko je otrok čustveno bolj stabilen, lažje preide na učenje. A tudi tu ni vseeno, kako načrtujemo delo. Dobra organizacija zmanjša občutek kaosa, neurejenosti in povečuje občutek nadzora. To avtomatično izboljša možnosti za večjo produktivnost.
Eisenhowerjeva matrika: odločanje o tem, kaj res šteje
Tako imenovana “Eisenhowerjeva matrika” je orodje za določanje prioritet, ki temelji na znanem načelu nekdanjega ameriškega predsednika Dwighta D. Eisenhowerja, ki je dejal:
“Kar je pomembno, redko pride nujno na vrsto, in kar je nujno, je redko zares pomembno.”
Matrika naloge razdeli v štiri kvadrante glede na dve osi:
NUJNOST (Ali zahteva takojšnje ukrepanje?)
POMEMBNOST (Ali prispeva k dolgoročnim ciljem, vrednotam, razvoju?)
Kvadrant I: NUJNO in POMEMBNO. Gra za naloge, ki jih moramo opraviti takoj in ne prenesejo odlašanja. Sem spadajo npr. preverjanje znanja naslednji dan ali pa v roku nekaj dni, oddaja naloge, na katero smo pozabili, in druge krizne situacije.
Kvadrant II: NI NUJNO, A JE POMEMBNO. Gre za strateške torej nekoliko bolj srednjeročne naloge, kot je učenje za izpit, ki bo čez teden dni, ali vadba govornega nastopa. Tu se skriva največ možnosti za napredek – če jih opravimo pravočasno, preprečimo, da bi postale nujne.
Kvadrant III: NUJNO, A NE POMEMBNO. Tukaj gre pogosto za naloge, ki jih lahko tudi prekinemo, vsekakor pa jih ni potrebno izvesti takoj. Npr. odgovarjanje na e-pošto, telefonski klici, druga opravila, ki jih sicer ne moremo ravno popolnoma ignorirati, a niso ključna za naš cilj.
Kvadrant IV: NI NUJNO, NI POMEMBNO. Sem spadajo družabna omrežja, nesmiselno brskanje po telefonu, nepovezano “skrolanje”, situacije, ko nas video pretirano poskra vase in gledamo le enega za drugim, kar ne vodi nikamor in ni produktivno, je pa tudi to dobrodošla (občasna, seveda!) sprostitev.
Primer matrike prilagamo. Uporaba te matrike dokazano zmanjša občutek preobremenjenosti za 40 % (Lakhan in Kirchgessner, 2012), saj pomaga vizualno ločiti resnično pomembne naloge od “navidezno nujnih”. Skupaj z otrokom lahko naloge razvrstimo na papir ali tablo. Tako bo jasno, čemu dati prednost in kaj lahko (vsaj za zdaj) počaka.
Metodo Pomodoro omenjamo večkrat. Če komu ne ustreza, je morda lažje, da za učenje določimo konkretne časovne okvire in enako za vnaprej planirane odmore. Na primer:
16:00–16:45: matematika
16:45–17:00: sprehod
17:00–17:40: slovenščina
17:40–18:00: prigrizek ali risanka
Strukturiran urnik daje občutek nadzora in predvidljivosti, pa tudi tega, da se bodo morda neprijetna opravila ob določeni uri zaključila. Hkrati redni odmori zmanjšajo mentalno utrujenost za 30 % (Ariga in Lleras, 2011). Odmor naj bo resničen odklop – gibanje, svež zrak ali igra.
Brez telefona med učenjem
Tudi če otrok ne uporablja telefona, že njegova prisotnost zmanjša delovni spomin za 10 % (Ward in sod., 2017). Zato svetujemo: telefon naj bo med učenjem v drugi sobi ali vsaj popolnoma utišan. Tako bo pozornost manj razpršenia, otrok pa bo lažje ostal zbran.
Uspeh v cilni ravnini s kombinacijo organizacije in skrbi za dobro počutje
Učinkovita podpora otroku ob zaključku šolskega leta ni le v tem, da ga sprašujemo snov in spremljamo ocene, raje kombinirajmo naslednje dejavnike:
Realno načrtovanje (Kaj je res pomembno?)
Odstranjevanja motečih dejavnikov
Namerna skrb za čustveno počutje
S tem zmanjšujemo možnosti za izgorelost in hkrati ustvarjamo prostor, kjer se otrok uči življenjskih veščin: organizacije, samoregulacije in zmožnosti prositi za pomoč. Tudi to šolsko leto se bo zaključilo. Vprašanje je – s kakšnim občutkom. In to lahko pomembno oblikujemo prav mi, doma.
Viri:
Ariga, A. in Lleras, A. (2011). Brief and rare mental “breaks” keep you focused: Deactivation and reactivation of task goals preempt vigilance decrements. Cognition, 118(3), 439–443. https://doi.org/10.1016/j.cognition.2010.12.007
Emmons, R. A. in McCullough, M. E. (2003). Counting blessings versus burdens: An experimental investigation of gratitude and subjective well-being in daily life. Journal of Personality and Social Psychology, 84(2), 377–389. https://doi.org/10.1037/0022-3514.84.2.377
Holt-Lunstad, J., Smith, T. B. in Layton, J. B. (2010). Social relationships and mortality risk: A meta-analytic review. PLoS Medicine, 7(7), e1000316. https://doi.org/10.1371/journal.pmed.1000316
Lakhan, S. E. in Kirchgessner, A. (2012). Chronic stress and anxiety: Clinical consequences and management. Journal of Clinical Medicine Research, 4(4), 247–252. https://doi.org/10.4021/jocmr1004w
Lupien, S. J., McEwen, B. S., Gunnar, M. R. in Heim, C. (2009). Effects of stress throughout the lifespan on the brain, behaviour and cognition. Nature Reviews Neuroscience, 10(6), 434–445
Morris, A. S., Silk, J. S., Steinberg, L., Myers, S. S. in Robinson, L. R. (2007). The role of the family context in the development of emotion regulation. Social Development, 16(2), 361–388. https://doi.org/10.1111/j.1467-9507.2007.00389.x
Ward, A. F., Duke, K., Gneezy, A. in Bos, M. W. (2017). Brain drain: The mere presence of one’s own smartphone reduces available cognitive capacity. Journal of the Association for Consumer Research, 2(2), 140–154. https://doi.org/10.1086/691462
