Samostojnost je ključna veščina, za katero si vsi starši želimo, da bi jo naši otroci osvojili. Čim prej in v čim večji meri. Ne želimo, da bodo večno pretirano odvisni od nas ter od naše pomoči.

Samostojnost otrokom omogoča, da se soočajo z izzivi vsakdana z zaupanjem in odgovornostjo. Kot starši imamo pomembno vlogo pri tem, da jim omogočimo, da to veščino razvijejo. Kako lahko to storimo na praktičen način v vsakdanjem življenju? Nekatere izmed spodnjih predlogov lahko začnete uporabljati že danes.

O samostojnosti otrok je veliko govorila Maria Montessori, italijanska pedagoginja in zdravnica, znana po svojem revolucionarnem pristopu k vzgoji in izobraževanju otrok, zato se bomo v teh treh povezanih blogih večkrat posladkali z njenimi citati.

"Samostojnost ni darilo, ki ga podarimo otroku. To je sposobnost, ki jo razvija skozi izkušnje in vodstvo." - Maria Montessori

Zakaj je samostojnost pomembna za razvoj otroka?

Samostojnost ne pomeni le tega, da si je otrok sposoben sam obleči jakno ali pripraviti zajtrk (ter za sabo pospraviti?!). Gre za razvoj sposobnosti, ki jih bo otrok potreboval v odraslem življenju – odločanje, reševanje problemov in upravljanje s časom. Študije kažejo, da otroci, ki so med odraščanjem spodbujani k samostojnosti, kažejo večjo emocionalno odpornost in boljše socialne veščine (Larson & Verma, 1999).

Kot je dejal Jean Piaget, znan razvojni psiholog: 

"Cilj vzgoje ni povečati količine znanja, ampak ustvariti možnosti za otroka, da odkrije in ustvari." 

To pomeni, da moramo otrokom omogočiti, da se učijo skozi lastne izkušnje.

Kako ustvariti varno okolje za samostojno odločanje?

Varno okolje je ključno za spodbujanje samostojnosti. To pomeni, da otroku omogočimo, da se odloča, ne da bi ga preveč nadzirali. Na primer, namesto da mu rečemo, kaj naj obleče, mu lahko ponudimo dve primerni izbiri. Študija, objavljena v reviji Child Development, je pokazala, da otroci, ki imajo možnost izbire v varnem okolju, razvijejo boljše sposobnosti odločanja (Iyengar & Lepper, 2000).

"Nikoli ne pomagaj otroku pri nalogi, za katero sam meni, da mu lahko uspe." - Maria Montessori

Maria Montessori nas uči, da moramo biti potrpežljivi in otroku omogočiti, da se spopade z izzivi, tudi če bo najverjetneje za izvedbo nečesa potreboval več časa.

Konkretni praktični koraki za spodbujanje samostojnosti otroka v vsakdanjem življenju

Oblačenje. Namesto da otroka oblačimo, mu pokažimo, kako naj to naredi sam. Začnimo z enostavnimi oblačili, kot so nogavice ali majice, in postopoma dodajajmo kompleksnejše elemente, kot je zapiranje zadrge.

Priprava šolskega torbe. Ustvarimo rutino, kjer otrok sam pripravi svojo torbo. Najlažje bo, da to storita zvečer, ne zjutraj v naglici. Na začetku mu lahko pomagamo s seznamom stvari, ki jih potrebuje, sčasoma pa naj to odgovornost prevzame sam.

Obvladovanje časa. Učimo otroka, kako naj uporablja uro ali časovnik (nekakšen vizualni prikaz prikaz časa, ki je na voljo, ali časovnik z zvočnim signalom, ko čas poteče ali se približuje izteku določenega obdobja; imamo lahko peščeno uro, kakšen digitalni časovnik, ali pa kaj, prilagojeno otrokom). Na primer, naj sam spremlja, koliko časa ima za zajtrk pred poukom.

Študija, objavljena v Journal of Educational Psychology, je pokazala, da imajo otroci, ki se naučijo obvladovati čas, ki ga imajo na voljo, boljši učni uspeh in so manj pod stresom (Zimmerman, 2002).

Kako se izogniti prevelikemu nadzoru, ne da bi izgubili stik z otrokom ali njegovo zaupanje (tudi v samega vase)

Prevelik nadzor lahko otroku prepreči, da bi uspešno razvil samostojnost. Namesto tega poskušajmo biti "varni opazovalec". Na primer, če otrok gradi grad iz kock, mu ne recite, kako naj to naredi, ampak ga spodbujajte, da sam poskuša. Če se grad podre, ga spodbudimo, da poskusi znova.

Kot pravi Albert Einstein: "Edina stvar, ki moti moje učenje, je moja izobrazba." To pomeni, da se otroci najbolj učijo skozi lastne izkušnje, ne skozi nenehno usmerjanje.

Primeri aktivnosti, ki razvijajo samozavest in odgovornost

Otrok se nam lahko pridruži pri vsakodnevnih opravilih, ni nujno, da za razvijanje samostojnosti ustvarjamo posebne, “umetne” situacije. To nam bo vzelo preveč časa. Raje otroka vključimo v delo, ki bi ga že sicer morali opraviti. Sprva bo dela več, s časom pa bo otrok pomembno prispeval k temu, da bodo stvari hitreje in lažje opravljene. Nekaj primerov:

Kuhanje. Otrok naj pomaga pri preprostih kuharskih opravilih, kot je mešanje ali rezanje (nekaterih) sestavin. To ne le razvija njegove veščine, ampak tudi povečuje samozavest. Dva slastna recepta najdete tudi med gradivi: LoveMyBrain BOŽIČNI MEDENJAKI in LoveMyBrain SACHER PIŠKOTI.

Vrtnarjenje. Naj otrok skrbi za rastlino – zalivanje in odstranjevanje plevela. To ga uči odgovornosti in potrpežljivosti.

Opravila v gospodinjstvu. Dodelimo otroku preproste zadolžitve, kot sta brisanje mize ali razvrščanje perila. Za lažjo določitev, kdo v družini mora kaj opraviti, bodo v pomoč LoveMyBrain URNIKI IN SEZNAMI OPRAVIL.

Študije kažejo, da otroci, ki sodelujejo pri družinskih opravilih, kažejo večjo samostojnost in zadovoljstvo (White & Brinkerhoff, 1981).

Dolgoročen pomen samostojnosti otroka

Spodbujanje samostojnosti pri otrocih zahteva potrpežljivost in zaupanje. Kot starši lahko pomagamo tako, da jim omogočimo, da se učijo skozi lastne izkušnje. Ne pomagajmo jim pri vsaki malenkosti, ampak jih spodbujajmo, da poskušajo sami. 

"Povej mi, in pozabil bom. Nauči me, in zapomnil si bom. Vključi me, in se bom naučil." - Benjamin Franklin

Ta nauk Benjamina Franklina je ključ do vzgoje samostojnih in samozavestnih otrok.

Iyengar, S. S., & Lepper, M. R. (2000). When choice is demotivating: Can one desire too much of a good thing? Journal of Personality and Social Psychology, 79(6), 995–1006. https://doi.org/10.1037/0022-3514.79.6.995

Larson, R. W., & Verma, S. (1999). How children and adolescents spend time across the world: Work, play, and developmental opportunities. Psychological Bulletin, 125(6), 701–736. https://doi.org/10.1037/0033-2909.125.6.701

White, L. K., & Brinkerhoff, D. B. (1981). Children's work in the family: Its significance and meaning. Journal of Marriage and Family, 43(4), 789–798. https://doi.org/10.2307/351336 

Zimmerman, B. J. (2002). Becoming a self-regulated learner: An overview. Theory Into Practice, 41(2), 64–70. https://doi.org/10.1207/s15430421tip4102_2