Anyone with a link can now view this file.
"Otroci, ki se naučijo obvladovati svoje čustva, bodo lažje obvladovali tudi svoje življenje." — Daniel Goleman, iz knjige Emotional Intelligence (1995).
Čustvena samostojnost je ključna za otrokovo dobro počutje in uspeh v življenju. Kot starši lahko pomagamo, tako da jih naučimo, kako obvladovati svoje čustva, reševati konflikte in se spoprijemati z neuspehi. Kako to storiti, ne da bi jim preveč pomagali ali jih zavirali? Poglejmo si nekaj praktičnih strategij.
Čustvena, emocionalna odpornost je sposobnost, da se otrok hitro opomore po težavah in izzivih. Študije kažejo, da otroci z visoko emocionalno odpornostjo kažejo manj anksioznosti in boljše socialne veščine (Masten, 2001). Kako lahko kot starši to spodbudimo?
Vzpostavimo varno okolje za izražanje čustev. Naj otrok ve, da je v redu biti žalosten, jezen ali razočaran. Rečemo mu lahko, na primer: "Razumem, da si jezen. Mi lahko poveš, zakaj?"
V takšnih situacijah uporabimo LoveMyBrain KARTICE ZA UMIRJANJE.
Učimo jih, da prepoznajo svoja čustva. Pomagajmo otroku, da poimenuje svoja čustva. Na primer, "Zdi se mi, da si razočaran, ker se nisi uvrstil v ekipo. Je tako?" Študija v Journal of Child Psychology and Psychiatry je pokazala, da otroci, ki zmorejo prepoznati in izraziti svoja čustva, kažejo večjo emocionalno stabilnost (Denham et al., 2003).
Pri prepoznavanju in obvladovanju čustev so lahko v veliko pomoč plakati in gradiva LoveMyBrain. Npr.: LoveMyBrain RAZMIŠLJAM O SVOJIH ČUSTVIH IN POČUTJU, LoveMyBrain KAKO SE POČUTIM? ali LoveMyBrain PLAKATI O OBVLADOVANJU ČUSTEV.
Bodimo vzor. Pokažimo otroku, kako se sami spoprijemamo s težavami. Na primer, če smo pod stresom, lahko odkrito rečemo: "Danes sem zelo napeta, zato grem na sprehod, da se pomirim."
"Ko otroku omogočimo, da se sam odloča, mu dajemo moč, da postane avtor svoje usode." — Alfie Kohn, iz knjige Unconditional Parenting (2005).
Kot starši želimo otroku pomagati, saj je središče našega sveta, vendar je pomembno, da ne rešujemo vseh težav namesto otroka. Kako najti ravnovesje med podporo in prepuščanjem odgovornosti?
Poslušajmo, ne rešujmo. Ko se otrok obrne na nas s težavo, najprej poslušajmo, ne da bi takoj ponudili rešitev. Na primer, recimo: "To zveni težko. Kako se počutiš glede tega?" Otrok verjetno že sam razmišlja o rešitvi, dajmo mu možnost, da nam to pove. Če bomo izhod iz situacije predlagali sami, otrok morda o svojem razmišljanju ne bo spregovoril, naredil bo, kot predlagamo, s tem pa mu vzamemo možnost za samostojno reševanje situacije.
Spodbujajmo samostojno reševanje problemov. Otroka vprašajmo: "Kaj misliš, da bi lahko naredil glede tega?" ali "Kdo bi ti lahko pomagal pri tem?" Kot pravi znani psiholog Carl Rogers: "Edina stvar, ki jo resnično znamo, je tista, ki jo odkrijemo sami."
Bodimo otrokovo varno zavetje. Naj otrok ve, da smo vedno tu zanj, ne glede na to, kaj se zgodi. To mu daje zaupanje, da se lažje sooča z izzivi.
"Če želimo, da otroci postanejo samostojni, jih moramo najprej naučiti, kako naj se odločajo sami zase." — Haim Ginott, iz knjige Between Parent and Child (1965).
Konflikti in neuspehi so del življenja, vendar jih lahko otroci dojemajo kot nekaj strašljivega. Kako jih naučiti, da se s temi izzivi spopadejo konstruktivno?
Otroka učimo pogajanja. Če se je otrok sprl s prijateljem, ga spodbudimo, da poišče rešitev, s katero bosta obe strani zadovoljni. Na primer, "Kaj bi lahko naredil, da bi oba bila zadovoljna?"
Razložimo otroku, da je neuspeh priložnost za učenje. Na primer, če otrok dobi slabo oceno v šoli, ga vprašajmo: "Kaj si se naučil iz te izkušnje? Kako bi lahko naslednjič naredil bolje?" Študija v Journal of Experimental Psychology je pokazala, da otroci, ki se naučijo sprejemati neuspehe, kažejo večjo vztrajnost (Moser et al., 2011).
Otroku pripovedujmo zgodbe o uspešnih ljudeh, ki so imeli težave. Na primer, J.K. Rowling je bila pred objavo prve knjige o Harryju Potterju večkrat zavrnjena, vendar se ni predala. Vztrajala je, danes pa je ena najuspešnejših avtoric vseh časov, ter skoraj ni otroka, ki ne bi poznal njenih knjig.
Večkrat na pomoč prikličimo podporo gradiv kot sta LoveMyBrain PLAKATI LEPIH MISLI ali LoveMyBrain POZITIVNE MISLI.
Komunikacija je ključna za čustveno samostojnost. Kako lahko kot starši vzpostavimo odprt in zaupen dialog z otrokom?
Vzemimo si čas za pogovor. Vsak dan posvetimo nekaj časa le pogovoru z otrokom. Na primer, ob večerji vprašajmo: "Kaj je bilo danes najbolj zanimivo?" ali "Kaj te je danes najbolj razveselilo?"
Poslušajmo brez sodbe. Ko otrok govori, ga poslušajmo brez presojanja. Na primer, če reče, da se je sprl s prijateljem, ne rečite takoj: "Moral bi se lepše obnašati." Namesto tega vprašajte: "Kako si se počutil, ko se je to zgodilo?"
Uporabite "jaz" izjave. Na primer, namesto da rečemo: "Zakaj nisi pospravil svoje sobe?", preoblikujmo: "Jaz se počutim bolje, ko je v hiši red." To zmanjša obrambno reakcijo na strani sogovornika (otroka) in spodbuja sodelovanje.
Samozavest je temelj čustvene samostojnosti. Kako lahko otroku pomagamo, da razvije pozitivno samopodobo?
Poudarjajmo njegove prednosti, močne plati. Na primer, če je otrok dober v risanju, rečite: "Res občudujem, kako lepo rišeš. Kako si se tega naučil?"
Sprejemajmo otrokove napake. Naj otrok ve, da ga sprejemamo takšnega, kot je, tudi, če naredi napako. Recimo, na primer: "Vedno te bom imela rada, ne glede na to, kaj se zgodi."
Spodbujajmo otrokove interese: Če otrok pokaže zanimanje za nekaj, ga spodbudimo, da to razvija. Na primer, če rad pleza, ga prijavimo na plezalni tečaj. Naj poglablja svojo vedoželjnost in jo krepi.
"Če nameravaš biti manj, kot si zmožen biti, boš celo življenje nesrečen." - Abraham Maslow, psiholog
Čustvena samostojnost je ključna za otrokovo srečo in uspeh v življenju. Kot starši lahko pomagamo, tako da jih naučimo obvladovati svoja čustva, reševati konflikte in se spoprijemati z neuspehi. Ne pomagajmo jim pri vsaki težavi, še najmanj, da bi jo razrešili kar namesto njih, ampak jih spodbujajmo, da postanejo emocionalno samostojni. Kot pravi znani pedagog Haim Ginott, klinični psiholog in pedagog: "Otroci so kot moker cement. Vse, kar pade nanje, pusti posledice." Naj bodo te posledice raje zaupanje, ljubezen in samozavest, kot pa kaj negativnega.
"Otroci se najbolj naučijo, ko jim omogočimo, da sami odkrijejo svet, ne pa, ko jim ga prikažemo." — Jean Piaget, iz knjige The Psychology of Intelligence (1947).
Denham, S. A., Blair, K. A., DeMulder, E., Levitas, J., Sawyer, K., Auerbach-Major, S., & Queenan, P. (2003). Preschool emotional competence: Pathway to social competence? Child Development, 74(1), 238–256. https://doi.org/10.1111/1467-8624.00533
Masten, A. S. (2001). Ordinary magic: Resilience processes in development. American Psychologist, 56(3), 227–238. https://doi.org/10.1037/0003-066X.56.3.227
Moser, J. S., Schroder, H. S., Heeter, C., Moran, T. P., & Lee, Y.-H. (2011). Mind your errors: Evidence for a neural mechanism linking growth mind-set to adaptive posterror adjustments. Psychological Science, 22(12), 1484–1489. https://doi.org/10.1177/0956797611419520
Samostojnost otroka v šoli
Dolgoročne koristi gibalnih odmorov
Narava kot učilnica
Organizacija časa ...
Šola je eno najpomembnejših okolij, kjer otroci razvijajo samostojnost, saj jo sooblikujejo ob vrstnikih, se z njimi primerjajo, ter z njimi sodelujejo. Kot starši jim lahko pomagamo tako, da postanejo samostojni učenci. Kako to storiti, ne da bi jih preveč nadzirali ali jim odvzeli odgovornost?
Gibalni odmori in gibanje na sploh imajo v današnjem pretežno sedečem načinu življenja pomembno vlogo tudi dolgoročno, saj prinašajo koristi tako na kognitivnem, čustvenem in socialnem in fizičnem področju.
Naravno okolje ponuja številne koristi, ki pozitivno vplivajo na otrokovo pozornost. V primerjavi s stresnimi in preobremenjenimi notranjimi prostori lahko odprt prostor narave zagotovi mir, tišino in občutek varnosti, kar zmanjšuje raven stresa in povečuje sposobnost koncentracije.
Tudi doma, ne le v šoli, je dobro imeti urnik, strukturo. Tako se lažje organiziramo, več postorimo, počitek in odmor pa šele s tem dobita pravi pomen.
