Dispraksija je nevrološki razvojni primanjkljaj, ki vpliva na koordinacijo telesnih gibov in sposobnost izvajanja natančnih motoričnih opravil. To vpliva na otrokovo zmožnost izvajanja zapletenih gibov, kot so zavezovanje vezalk, pisanje ali uporaba različnih pripomočkov. Raziskave kažejo, da ima do 5-6 % otrok razvojno koordinacijsko motnjo, kar je klinični izraz za dispraksijo (Blank in sod., 2019).
Dispraksija je bila predmet številnih raziskav znotraj medicine in pedagogike, kjer se osredotočajo na razumevanje vzrokov, diagnoze, učinkovitih terapevtskih pristopov in dolgoročnih posledic. Čeprav vzrokov dispraksije še vedno ne razumemo v celoti, so študije pokazale, da gre za motnjo v možganski obdelavi informacij, potrebnih za načrtovanje in izvajanje gibov (Wilson in sod., 2020). Pri otrocih z dispraksijo so pogosto opažene razlike v delovanju malih možganov in parietalnega režnja, kar vpliva na prostorsko zaznavo in motoriko (Zwicker in sod., 2012).
Diagnoza in terapija
Pravilna diagnoza je ključnega pomena za začetek terapevtske obravnave, ki jo praviloma izvajajo delovni terapevti, logopedi in specialni pedagogi. Ugotovljeno je bilo, da individualizirani terapevtski pristopi (usklajeni s stopnjo vpliva simptomov na vsakdanje življenje otroka) prinašajo najboljše rezultate (Polatajko in Cantin, 2005). Študije tudi potrjujejo, da se zgodnja intervencija najbolje dolgoročno obnese (Blank in sod., 2019).
Študije so pokazale povezanost med dispraksijo, učenjem in učno uspešnostjo otrok. Otroci z dispraksijo pogosto zaostajajo v pisavi, organizaciji nalog in matematičnih veščinah (Prunty in sod., 2016). Učinkovite prilagoditve v učnem okolju, kot so dodatni čas za pisanje in uporaba računalnika, lahko pomagajo otrokom boljle pokazati svoje znanje (APA, 2013).
Pomembno je, da starši in strokovnjaki sodelujemo pri razumevanju dispraksije in ugotavljanju, ali jo otrok morebiti ima, saj to omogoča izboljšanje diagnosticiranja in terapevtskih pristopov za otroke s to težavo. Tudi starši lahko npr. z rednim izvajanjem vaj, ki krepijo fino motoriko, podpremo otroka z dispraksijo, kar pa bo lažje, če jo bomo tudi razumeli.
Značilni znaki dispraksije
Motnje fine motorike. Težave z izvajanjem natančnih gibov s prsti vplivajo na pisanje, risanje in uporabo drobnih predmetov, kot so svinčniki ali gumbi. Raziskave kažejo, da redna vaja fine motorike izboljša otrokovo spretnost (Sugden in Chambers, 2007).
- Uporabite lahko gradiva LoveMyBrain RIŠEMO PO ŠTEVILKAH, ali LoveMyBrain ŠKARJICE, ŠKARJICE, ali pa tudi LoveMyBrain UČENJE PISANJA ČRK, odvisno od starosti otroka.
Motnje koordinacije. Težave z usklajevanjem gibanja različnih delov telesa lahko povzročijo nerodnost pri gibanju in športnih aktivnostih (Hyde in Wilson, 2013).
- Pri tem priporočamo gradiva LoveMyBrain LEVA ROKA, DESNA ROKA,ki otroku pomagajo razviti bilateralno koordinacijo, ali pa LoveMyBrain POKAŽI MI POLOŽAJ.
Težave s prostorsko zaznavo. Slabša zmožnost razumevanja prostorskih razmerij lahko povzroči težave pri orientaciji v okolju (Smyth in Anderson, 2000).
- Natisnite in na vidno mesto obesite gradivo LoveMyBrain KJE SEM, ki naj bo otroku v pomoč pri uporabi ustreznih predlogov, ko se orientira v prostoru. Med potjo po ulici se pogovarjajte, kje ste, kam greste, kaj je levo, desno od vas. Kaj je za vami in pred vami... Naj otrok vodi, npr. na poti v šolo, k babici ali pa na popoldansko dejavnost.
Težave s časovno zaznavo. Otroci imajo pogosto težave z razumevanjem časovnih intervalov in zaporedij dogodkov (Kirby in Sugden, 2007).
- Gradiva LoveMyBrain UČIMO SE URO, LoveMyBrain DNEVI V TEDNU, LoveMyBrain 12 MESECEV ENEGA LETA in LoveMyBrain ŠTIRJE LETNI ČASI bodo v pomoč!
Težave z govorom in jezikom. Dispraksija lahko vpliva tudi na izgovarjavo besed in tvorbo povedi (Hill, 2010).
- V pomoč bo LoveMyBrain BRANJE PISANJE IZRAŽANJE ali pa LoveMyBrain OPIŠI S SVOJIMI BESEDAMI.
Težave s samostojnostjo. Otroci s dispraksijo se lahko soočajo s težavami pri izvajanju vsakodnevnih opravil, kot so oblačenje, umivanje zob, rezanje hrane itd. (Missiuna in sod., 2014).
- Tu bodo otroci lažje funkcionirali z jasnimi navodili, ki naj jih tudi ne bo preveč naenkrat, ravno toliko, kot otrok v določenem trenutku zmore. Razčlenite naloge na manjše korake ("Najprej obleci hlače, nato pulover") ali uporabite vizualne opomnike (slike korakov).
Ni nujno, da ima otrok vse naštete težave, da bi mu postavili diagnozo dispraksije. Dispraksija se lahko kaže pri različnih otrocih na različne načine, zato se lahko simptomi razlikujejo. Lahko se zgodi, da ima otrok težave z izvajanjem določenih nalog, kot sta pisanje ali zavezovanje vezalk, medtem ko nima težav z drugimi vidiki motorične koordinacije. Praviloma diagnoza dispraksije zahteva, da so prisotni znaki, ki vplivajo na otrokovo zmožnost izvajanja zapletenih motoričnih nalog.
Dispraksija raziskovalno zanima nevrologe, pediatre, logopede, specialne pedagoge in delovne terapevte. Potrdi se s kliničnim pregledom in oceno otrokovega motoričnega funkcioniranja. Otrok s sumom na dispraksijo običajno opravi različne teste, da se potrdi diagnoza in določi stopnja resnosti težave.
Kako pa to izgleda v vsakdanjem življenju?
- Otrok z dispraksijo ima lahko neenakomerno in težko berljivo pisavo, ki je nepravilno oblikovana. Morda bo imel težave s pravilno držo pisala in z enakomernim pritiskom na papir. (Prunty in sod., 2016).
- Oblačenje lahko traja dlje časa, saj težje zapenja gumbe, zadrge ali zavezuje vezalke. (Ferguson in sod., 2014).
- Pri obroku lahko otrok z dispraksijo razlije hrano ali težko uporablja pribor. Prav tako ima lahko slabšo koordinacijo mišic ust in čeljusti, kar lahko vpliva na proces prehranjevanja.
- Pri igri z igračami, ki zahtevajo natančne gibe, kot so sestavljanke, potrebuje lahko otrok z dispraksijo dodaten čas in podporo. Njegov izdelek morda ne bo popoln kot pri njegovih vrstnikih.
- Pri športu in gibalnih dejavnostih otrok z dispraksijo morda kaže pomanjkljivo usklajenost gibov telesa ali gibanja več udov telesa hkrati in manjšo zmogljivost v primerjavi z vrstniki. Otrok se lahko izogiba ekipnim igram zaradi strahu pred neuspehom (Piek in sod., 2006).
- Pri pisanju, risanju in reševanju matematičnih nalog se otrok z dispraksijo lahko sooča z izzivi, ki vključujejo natančnost in ročno spretnost.
- Otroci z dispraksijo se lahko zaradi težav pri izražanju svojih misli in čustev skozi risbo, pisanje ali verbalno komunikacijo včasih soočajo tudi s frustracijo in anksioznostjo.
Pomembno je, da starši in učitelji razumemo te izzive, da razumemo, da otrok ni neroden namerno, in otroku zagotovimo podporo ter prilagoditve v okolju, ki mu bodo omogočile uspešno premagovanje teh težav. Iskreno svetujemo, da poskusite katera od priporočenih gradiv, otroci jih radi uporabijo, in jim bomo z njimi marsikaj olajšali.
Razvoj samozavesti in pozitivnega odnosa do učenja, nudenje ustrezne pomoči pri odpravljanju oz. blaženju težav in ustrezno prilagojeno okolje, poučevanje, so ključni, saj lahko z vsem tem otroku pomagamo pri obvladovanju dispraksije.
Viri:
APA - American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th ed.). https://doi.org/10.1176/appi.books.9780890425596
Blank, R., Barnett, A. L., Cairney, J., Green, D., Kirby, A., Polatajko, H., ... & Vinçon, S. (2019). International clinical practice recommendations on the definition, diagnosis, assessment, intervention, and psychosocial aspects of developmental coordination disorder. V: Developmental Medicine & Child Neurology, 61(3), 242–285.
Ferguson, G. D., Jelsma, D., Jelsma, J., in Smits-Engelsman, B. C. (2014). The efficacy of two task-orientated interventions for children with Developmental Coordination Disorder: Neuromotor Task Training and Nintendo Wii Fit Training. V: Research in Developmental Disabilities, 35(5), 597-606.
Hill, E. L. (2010). The importance of motor skill in general development. V: Infant and Child Development, 19(6), 501-510.
Hyde, C., & Wilson, P. H. (2013). Dissecting online control in developmental coordination disorder: A kinematic analysis of double-step reaching. V: Brain and Cognition, 81(1), 43–52.
Kirby, A., & Sugden, D. (2007). Children with developmental coordination disorder. V: Journal of Research in Special Educational Needs, 7(2), 89-100.
Missiuna, C., Pollock, N., in Campbell, W. (2014). Psychological distress in children with developmental coordination disorder and attention deficit hyperactivity disorder. V: Research in Developmental Disabilities, 35(5), 1198-1207.
Piek, J. P., Baynam, G. B., in Barrett, N. C. (2006). The relationship between fine and gross motor ability, self-perceptions and self-worth in children and adolescents. V: Human Movement Science, 25(1), 65-75.
Polatajko, H. J., & Cantin, N. (2005). Developmental coordination disorder (dyspraxia): An overview of the state of the art. V: Seminars in Pediatric Neurology, 12(4), 250–258.
Prunty, M., Barnett, A. L., Wilmut, K., & Plumb, M. (2016). Handwriting speed in children with developmental coordination disorder: Are they really slower? V: Research in Developmental Disabilities, 55, 177–186.
Smyth, M. M., & Anderson, H. I. (2000). Coping with clumsiness in the school playground: Social and physical play in children with coordination impairments. V: British Journal of Developmental Psychology, 18(3), 389–413.
Sugden, D. A., & Chambers, M. E. (2007). Intervention in children with developmental coordination disorder: The role of parents and teachers. V: British Journal of Educational Psychology, 77(3), 573-594.
Wilson, P. H., Ruddock, S., Smits-Engelsman, B., Polatajko, H., & Blank, R. (2020). Understanding performance deficits in developmental coordination disorder: A meta-analysis of recent research. V: Developmental Medicine & Child Neurology, 62(3), 335–346.
Zwicker, J. G., Missiuna, C., Harris, S. R., & Boyd, L. A. (2012). Developmental coordination disorder: A review and update. V: European Journal of Paediatric Neurology, 16(6), 573–581.
Vir slike:
Pixabay, avtor slike: Alexander Lesnitsky
https://pixabay.com/photos/pencil-scissors-protractor-compass-5425957/