"Šport nas uči, da je napredek rezultat trdega dela, ne glede na to, ali gre za igrišče ali učilnico." Angela Duckworth, psihologinja in raziskovalka

Prepoved ukvarjanja s športom otroku, ki ima slab učni uspeh, največkrat ni primerna rešitev in lahko prinese več škode kot koristi. Šport ima številne koristi, ki presegajo zgolj fizično aktivnost, in lahko pozitivno vpliva tudi na učni uspeh, če k ravnovesju med športom in učenjem pristopimo pravilno. Razlogov, da je o tem potrebno temeljito razmisliti in se pametno odločiti, je več:

1. Šport je vir motivacije in discipline, saj uči otroke o pomembnh življenjskih veščinah, kot so disciplina, upravljanje časa in vztrajnost. Raziskave kažejo, da otroci, ki se ukvarjajo s športom, pogosto razvijejo boljše organizacijske veščine, ki jih lahko prenesejo tudi na učenje. Študija, objavljena v reviji “Journal of School Health” iz leta 2013 je pokazala, da imajo športno aktivni učenci pogosto boljše ocene in višjo stopnjo prisotnosti pri pouku kot njihovi vrstniki, ki se ne ukvarjajo s športom. Šport lahko torej služil kot motivacija za boljši učni uspeh, saj otroci, ki uživajo v športu, pogosto razvijejo pozitiven odnos do izzivov in ciljev, torej tudi do šolanja in pridobivanja ocen.
2. Med športom in kognitivnimi funkcijami obstaja konkretna povezava. Številne raziskave so pokazale, da redna telesna aktivnost pozitivno vpliva na kognitivne funkcije, kot so pozornost, spomin in sposobnost reševanja problemov. S študijo, objavljeno leta 2014 v reviji “Pediatrics”, je bilo ugotovljeno, da otroci, ki se redno ukvarjajo s športom, kažejo boljše rezultate na preverjanjih in ocenjevanjih znanja v šoli. Telesna aktivnost spodbuja pretok krvi v možgane in sprošča nevrotransmiterje, kot so dopamin in serotonin, ki izboljšajo koncentracijo in razpoloženje. Prepoved športa bi torej lahko zmanjšala možnosti otroka za izboljšanje kognitivnih funkcij, ki so ključne za uspeh v šoli.
3. Šport je odličen način za zmanjšanje stresa in izboljšanje duševnega zdravja. Otroci, ki se soočajo s slabim učnim uspehom, so pogosto pod pritiskom in lahko občutijo stres ali anksioznost. Šport omogoča fizično sprostitev in spodbuja sproščanje endorfinov, ki izboljšajo počutje. Raziskava, objavljena v reviji “Journal of Adolescent Health”, 2017, je pokazala, da imajo športno aktivni najstniki nižje stopnje stresa in depresije. Prepoved športa bi lahko torej povečala občutek stresa in negativno vplivala na otrokovo duševno zdravje, kar bi lahko še poslabšalo njegov učni uspeh.
4. Šport je priložnost za socialno vključenost, saj omogoča otrokom, da razvijejo socialne veščine in gradijo prijateljstva, kar je pomembno za njihovo čustveno stanje. Otroci, ki se ukvarjajo s športom, se pogosto počutijo bolj vključeni in imajo višjo samozavest. Študija, objavljena v reviji “Developmental Psychology”, je leta 2015 pokazala, da imajo športno aktivni otroci boljše socialne veščine in manj težav z obnašanjem. Prepoved športa bi lahko otroka izolirala od vrstnikov in zmanjšala njegovo samozavest, kar bi lahko negativno vplivalo tudi na njegovo motivacijo za učenje. 

"Otroci, ki se redno ukvarjajo s športom, izkazujejo boljši šolski uspeh, saj šport izboljša njihovo sposobnost organizacije časa, motivacijo in samodisciplino." — Dr. Dawn Podulka Coe, raziskovalka na področju kineziologije in otroškega razvoja; Coe, D. P., Pivarnik, J. M., Womack, C. J., Reeves, M. J., & Malina, R. M. (2006). Effect of Physical Education and Activity Levels on Academic Achievement in Children. Medicine & Science in Sports & Exercise, 38(8), 1515–1519

Več možnosti - tekmovalno ali rekreativno ukvarjanje s športom?

Prepoved ukvarjanja s športom otroku, ki ima slab učni uspeh, ni primerna rešitev. Šport ima številne koristi, ki lahko pozitivno vplivajo tudi na učni uspeh, če se pravilno pristopi k ravnovesju med športom in šolo. Namesto prepovedi je bolje, da starši otroku pomagamo najti načine za izboljšanje učnega uspeh, hkrati pa mu omogočimo, da uživa v športu. S tem lahko otroku pomagamo razviti celostni pristop k življenju, ki vključuje tako učni kot osebni uspeh. Vendar pa se je potrebno zavedati, da vsako ukvarjane s športom ne rabi biti profesionalno, tekmovalno... 

Intenzivno ukvarjanje s temovalnim športom bo praviloma vzelo veliko časa, vse več in več treningov, ko otrok odrašča. Če to ni primerno zanj, mu raje ponudimo rekreativno vadbo, ki pa naj bo redna. 

Prednosti ukvarjanja s tekmovalnim športom

Pri tekmovalnem športu se:

• razvijajo disciplina, organiziranost in vztrajnost, kar lahko otrok prenese tudi na svoje šolske obveznosti,
• izgrajuje samozavest, zaradi uspehov na tekmovanjih,
• krepijo socialne veščine in sodelovanje v ekipi (predvsem pri ekipnih športih),
• krepi fizična pripravljenost, moč, koordinacija in vzdržljivost,
• učimo odzivov na pritiske, delovanje pod stresom, kar je prav tako prenosljivo v šolske okoliščine. 

Slabosti ukvarjanja s tekmovalnim športom

Pri tekmovalnem športu bodimo pozorni tudi na naslednje izzive oz. morebitne ovire:

• otrok deluje pod povečanim pritiskom, tako zaradi pričakovanj staršev ali trenerjev, pa tudi samega sebe, pri nekaterih to povzroča anskioznost,
• pomanjkanje časa za druge dejavnosti zaradi intenzivnega urnika treningov in tekmovanj
• možnost poškodb in fizične preobremenjenosti,
• negativno primerjanje z drugimi lahko pri tekmovalcih, ki niso dovolj uspešni, slabo vpliva na njihovo samozavest. 

Prednosti ukvarjanja z rekreativnim športom

Ukvarjanje z rekreativnim športom ima mnoge prednosti, med njimi:

• se spodbuja zdrv življenjski slog preko gibanja brez pritiska, kar izboljšuje tako fizično kot duševno zdravje,
• brez tekmovalnega pritiska je pri ukvarjanju s športom več užitka in manj stresa,
• otroku ostane več časa za druge dejavnosti, za lažje vzdrževanje ravnovesja med športom, šolo, družino, prijatelji in drugimi hobiji,
• v sproščenem športnem okolju je lahko več priložnosti za socializacijo in druženje
• možnosti za preobremenjenost so manjše, prav tako tudi tveganje za poškodbe.

Slabosti ukvarjanja z rekreativnim športom

Čeprav si predstavljamo, da slabosti pri ukvarjanjem z rekreativnim športom skoraj ne more biti, jih vendarle lahko najdemo nekaj, odvisno pa je, kako bodo vplivale na vsakega posameznika:

• brez jasnih ciljev ali tekmovalnega duha lahko otroci izgubijo motivacijo za izboljšanje svojih sposobnosti, torej je motivacija za nepredovanje manjša,
• otroci se ne učijo, kako obvladovati pritisk ali se spoprijemati z neuspehi, kar je sicer pomembno za osebno rast,
• manj je strukture in vodenja, zato se lahko športne veščine razvijejo slabše,
• možnost telesne pripravljenosti je praviloma manjša, saj takšno ukvarjanje s športom ni toliko intenzivno. 

"Športne aktivnosti ne le izboljšajo fizično pripravljenost, ampak tudi spodbujajo socialne veščine, kot so timsko delo in komunikacija, ki so ključne za uspeh v šoli in življenju." — Dr. Stewart Vella, raziskovalec na področju otroškega športa in psihologije, Vella, S. A., Cliff, D. P., & Okely, A. D. (2014). Organized Sports Participation and Academic Achievement in Children and Adolescents. Sports Medicine, 44(12), 1689–1703

Kateri pristop je boljši?

Izbiro med tekmovalnim in rekreativnim športom bodo praviloma narekovali otrokovi interesi, sposobnosti in osebnost. Nekateri otroci uspevajo v tekmovalnem okolju, medtem ko drugi raje uživajo v sproščenem pristopu. Ključno je, da starši poslušamo želje svojega otroka in mu omogočimo, da se ukvarja s športom na način, ki mu ustreza. Pomembno je tudi vzpostaviti ravnovesje med športom, šolo in družino, ne glede na to, ali gre za tekmovalni ali rekreativni šport. 

"Šport in šola sta dva stebra uspeha – eden nas uči fizične vzdržljivosti, drugi pa duševne." -
Bill Bradley, nekdanji košarkar, v svojem govoru na univerzi Princeton leta 1985 

Kako torej pristopiti, če čutimo, da bi bilo najlažje prepovedovati? Uberimo alternativni pristop namesto prepovedi

Namesto da bi otroku prepovedali ukvarjanje s športom, je bolje, da skupaj z njim poiščemo načine za izboljšanje učnega uspeha. Na primer, lahko vzpostavimo določen urnik, ki omogoča tako učenje kot ukvarjanje s športom. Raziskave kažejo, da otroci, ki imajo strukturiran dnevni red, pogosto bolje uspevajo tako v šoli kot v športu. Študija, objavljena v reviji “Journal of Educational Psychology” iz leta 2018, je pokazala, da otroci, ki imajo jasno določene prioritete in urnik, Izkazujejo boljše rezultate v obeh področjih.