Starši smo za svojega otroka pripravljeni narediti vse. Ko vidimo, da ima na nekem področju težave, bomo pristopili in jih poskusili rešiti, sami ali s pomočjo ustreznih strokovnjakov.

Ali je možno, da kljub želji, da bi otroka čim bolje podprli pri razvoju njegovih kognitivnih sposobnosti, pri tem naletimo na ovire ali omejitve? Žal, je. Obdobje razvoja, v katerem je otrok, njegove individualne posebnosti, pa tudi pritisk, drugi vplivi so nekaj, proti čemur ne moremo samo zamahniti z roko. Marsikaj vpliva na otrokove sposobnosti in njegov napredek, predvsem pa moramo sprejeti, da kognitivni razvoj ni enosmeren proces.

Možne omejitve pri razvoju kognitivnih sposobnosti otroka:

1. Razvojna obdobja in individualne razlike

Otroci se razvijajo v različnih ritmih. To pomeni, da se kognitivne sposobnosti, kot so spomin, pozornost, reševanje problemov in ustvarjalnost, razvijajo v različnih fazah in po različnem tempu, zato je spodbuda dobrodošla, s priganjanjem pa lahko dosežemo nasprotni učinek od želenega. Vsak otrok je edinstven in ima svoje zmožnosti, pa tudi izzive, s katerimi se soočae. Nekateri otroci se morda hitreje razvijajo na določenih področjih, medtem ko drugi potrebujejo več časa. Pomembno je, da starši in učitelji prilagodimo dejavnosti otrokovi stopnji razvoja in potrebam.

2. Pretiran pritisk in pričakovanja

Pretiran pritisk na otroka, da mora doseči določene kognitivne mejnike (npr. hitro branje, reševanje težkih nalog ali doseganje odličnih ocen) lahko povzroči anksioznost in zmanjša motivacijo. Otrok potrebuje prostor za raziskovanje in napake, saj so napake ključne pri učenju. Tudi, kadar so dejavnosti preveč strukturirane, usmerjene ozko v dosego specifičnih ciljev, lahko omejimo otrokovo ustvarjalnost in sposobnost samostojnega raziskovanja. Otroci se učijo tudi skozi prosto igro, raziskovanje in izkušnje. Na voljo naj imajo oboje. Predvsem pa skozi igro ne bodo čutili pritiska ali pričakovanj, in bomo na mehak način dosegli podobno kot z vajo in drilom, ki ju včasih seveda potrebujemo, ne pa za vse dejavnosti in na vseh področjih.

3. Neustrezni okoljski dejavniki

Žal nekateri otroci odraščajo v okolju, kjer okolje ni dovolj raznoliko in spodbudno (npr. pomanjkanje dostopa do knjig, iger ali drugih izobraževalnih virov), zato imajo lahko omejene možnosti za razvoj svojih kognitivnih sposobnosti. Kadar le lahko, jim omogočimo različne izzive in dostop do vsebin, ki bodo spodbudne za njihov napredek. Žal lahko kognitivni razvoj ovirajo tudi trajni stres, pomanjkanje čustvene podpore, socialna izključenost ali slaba prehrana. Raziskave so pokazale, da so otroci, ki odraščajo v stresnih ali negotovih okoljih, bolj dovzetni za težave pri učenju in na sploh v razvoju.

4. Preobremenitev z informacijami

Prekomerno izpostavljanje otroka prevelikemu številu informacij ali nalogam lahko prav tako vodi v preobremenjenost. Otrok potrebuje čas za predelavo in integracijo novih informacij, preden se premakne na naslednjo stopnjo. Težave se lahko pojavijo tudi pri filtriranju informacij, saj imajo praviloma otroci, ki niso še razvili sposobnosti selektivne pozornosti, težave pri razlikovanju pomembnih in nepomembnih, kar lahko zmanjša njihovo sposobnost učenja in reševanja problemov.

5. Prekomerna uporaba tehnologije

Raziskave so pokazale, da prekomerna uporaba zaslonov (npr. televizija, video igre, mobilni telefoni) lahko negativno vpliva na otrokovo pozornost, spomin in sposobnost reševanja problemov. Dolgotrajna izpostavljenost zaslonom lahko zmanjša sposobnost otrokovega osredotočanja na naloge in zmanjša kakovost spanja, kar prav tako vpliva na kognitivne sposobnosti. Okrni lahko tudi zmožnost komunikacije v živo, saj je otrok ne “vadi” dovolj, ker praviloma prekomerna uporaba tehnologije zmanjša čas, ki ga otroci preživijo v interakciji z vrstniki in odraslimi, kar omeji njihov razvoj socialnih veščin in sposobnosti reševanja konfliktov.

6. Pomanjkanje telesne aktivnosti

Redna telesna aktivnost je ključna za kognitivni razvoj, saj spodbuja pretok krvi v možgane in vpliva na razvoj izvršilnih funkcij, kot so pozornost, spomin in reševanje problemov. Pomanjkanje gibanja lahko negativno vpliva na otrokovo sposobnost koncentracije in učenja. Dolgotrajno sedenje (npr. zaradi gledanja televizije ali igranja video iger, ali pa učenje po več ur neprekinjeno sede) lahko zmanjša otrokovo telesno in kognitivno aktivnost, kar lahko omeji razvoj določenih kognitivnih sposobnosti.

7. Pomanjkanje čustvene podpore

Otroci, ki nimajo ustrezne čustvene podpore, so lahko bolj dovzetni za kognitivne težave. Stres, čustvena zanemarjenost ali pomanjkanje čustvene stabilnosti lahko negativno vplivajo na otrokovo sposobnost učenja, koncentracije in reševanja problemov in naredijo otroke ranljive. Otroci, ki nimajo občutka varnosti in podpore, so lahko manj motivirani za sodelovanje v dejavnostih, ki spodbujajo njihov kognitivni razvoj.

Nekateri od dejavnikov, ki zavirajo otrokov napredek na področju razvoja kognitivnih sposobnosti, so v naših rokah, mnogi pa so izven naše kontrole. Zato je prav, da se omejitev, ki lahko na tem področju zavirajo napredovanje otroka, zavedamo, in jih poskušamo odpravljati. Stalno je potrebno imeti v mislih razvojno stopnjo otroka in njegove zmožnosti, in razumeti tudi, da otroku ne delamo usluge, če ga primerjamo z njegovimi vrstniki ali sorojenci. Vsakdo je drugačen, poseben, temu je potrebno slediti. Dejavnosti, ki jih izbiramo za kognitivni razvoj, prilagajajmo otroku, stojmo mu ob strani, ga podpirajmo, a ga tudi ne dušimo. Omogočimo mi dovolj prostora za igro, ustvarjalnost in raziskovanje, izognimo se pretiranemu pritisku ali preobremenitvam. Vedno naj ima otrok tudi prosti čas, ko si sam izbira, kaj bo počel. Spodbujanje kognitivnega razvoja mora biti uravnoteženo z upoštevanjem otrokovega čustvenega in fizičnega blagostanja.

Žal bo kdaj prišel tudi trenutek, ko bomo starši otrokov edini zaveznik v življenju. Zavedajmo se te odgovornosti in otroka podprimo.

Ko je šolanje težko, si zapomnmo: nevihte so del življenja, a vedno minejo. Pomagajmo otroku razumeti, da so ovire priložnost za rast, ne razlog za obup. Pogovorimo se z njim, poiščimo rešitve skupaj in ga spodbujajmo, da si vzame čas za počitek in ponovno poskusi. Spomnmoe ga, da ima našo brezpogojno podporo in da je ljubezen močnejša od vsake ocene ali uspeha. Skupaj smo nepremagljivi.

 "Otroci potrebujejo potrpežljive starše, ne popolnih. Vaša potrpežljivost jih uči, kako se soočiti s težavami." — L.R. Knost, iz knjige Two Thousand Kisses a Day: Gentle Parenting Through the Ages and Stages / Dva tisoč poljubčkov na dan. Nežno starševstvo skozi različna obdobja in stopnje razvoja, 2013