“Zgodovinsko so ADHD obravnavali kot moralni padec. Danes vemo: to je razlika v nevrokemični kartografiji možganov.” - dr. Rashaad Nass, iz članka v Journal of Neurodevelopmental Disorders, 2022

Današnji pristopi k obravnavi ADHD temeljijo na desetletjih raziskav, ki so jih spremljali tudi spreminjajoči se družbeni pogledi. Le nekaj generacij nazaj so otroke z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo pogosto obravnavali kot “razvajene” ali celo “moralno pokvarjene”. Danes vemo, da gre pri ADHD za nevrološko razliko v delovanju možganov (Barkley, 2015), vendar pot do tega razumevanja ni bila enostavna ali hitra.   

Zgodovina ADHD: Od “moralne napake” do nevrološke razlike  

“Nekateri otroci so nagnjeni k nenadzorovani razburljivosti. Ta 'bolezen pozornosti' jim onemogoča, da bi se zlahka učili.” - sir Alexander Crichton, škotski zdravik, iz knjige An Inquiry Into the Nature and Origin of Mental Derangement,1798, gre za prvi znanstveni opis simptomov ADHD – 200 let pred diagnozo

• 1902: Prvi znanstveni opisi  

Britanski pediater Sir George Still je leta 1902 opisal skupino otrok s težavami pri vzdrževanju pozornosti in impulzivnostjo. Študija (Still, 1902) je težave pripisala “okvari volje” – kar danes razumemo kot motnjo izvršilnih funkcij. Njegovo razumevanje je bilo zelo revolucionarno glede na čas, ko so “nemirne otroke” kaznovali z biči.  

• 1950: Ritalin  

Leta 1955 je Leandro Panizzon sintetiziral metilfenidat (Ritalin). Prva študija Connersa (1967) je pokazala, da zdravilo izboljša pozornost pri 74 % otrok. Kljub temu so zdravila ostala kontroverzna.  

• 1960–1980: “Minimalna možganska disfunkcija”  

V tem obdobju so ADHD imenovali “hiperkinetični sindrom” in verjeli, da gre za posledico majhnih poškodb možganov (Lange in sod., 2010). Otroke so pogosto kaznovali za simptome, kot sta pozabljivost ali nemirnost.  

• 1990–danes: Nevrološki preboj  

S pojavom funkcionalne magnetne resonance (fMRI) smo lahko dokazali, da imajo otroci z ADHD:  

• • Manjšo aktivnost v predfrontalnem korteksu (kontrola impulzov)
  • Spremenjeno delovanje dopaminskih poti (nagrada in motivacija) (Rubia in sod., 2014) 
  • Študija Castellanosa in sod. (2002) je pokazala še, da so pri ADHD za 5 % manjši tudi bazalni gangliji (regulacija gibov).

• 2000: Genetski preboj  

Faraone idr. (2005) je analiziral 20 študij z 12.000 dvojčki in odkril, da je ADHD deden v 76 %. Identificirali so 27 genov, povezanih s prenosom dopamina. To je dokončno razbilo mit o “slabi vzgoji”.  

• Danes: Prednosti in izzivi  

Sodobni pristopi poudarjajo nevrodivergenco (drugačni možgani, ne pa “pokvarjeni”. Študija (Sedgwick in sod., 2019) je razkrila, da odrasli z ADHD pogosto izkazujejo:  

• • Višjo kreativnost (63 % doseže nadpovprečne rezultate v divergentnem mišljenju)   
  • "Hiperfokus” v stimulativnih okoljih (npr. krizno upravljanje, umetnost)  

“Zgodovina ADHD je zgodovina o tem, kako smo se naučili ločiti vedenjske težave od bioloških razlik.” – Dr. Russell Barkley  

Kultura in ADHD: Različni pristopi po svetu 

ZDA: Medikamentozno zdravljenje  

V ZDA je stimulativno zdravljenje (npr. metilfenidat, ki ga poznamo v izvedbi Ritalin) glavna metoda. Študije kažejo, da:  

• 62 % otrok z ADHD v ZDA jemlje zdravila (Danielson in sod., 2018)  
• Učinkovitost zdravil je dokazana, vendar ne rešujejo vseh težav (Pelham in sod., 2016)  

Evropa: Holistični pristopi  

V državah, kot so Finska in Norveška, se osredotočajo na:  

• Okoljske intervencije (strukturiranje šolskega okolja)  
• Družinsko terapijo (spodbujanje pozitivnega starševstva) (Thapar in sod., 2017)  

Slovenija: Počasnejši razvoj  

V Sloveniji se je do 2000-ih ADHD pogosto podcenjeval. Danes:  

• Večja osveščenost, a še vedno stigma  
• Pomanjkanje specializiranih centrov za diagnozo (Kobal Grum in Musek, 2015)  

Kaj se lahko naučimo iz zgodovine?  

Izogibajmo se zastarelim metodam:

• Ne kaznujmo otrok za simptome (pozabljivost, nemirnost).  
• Ne poskušajmo jih “predisciplinirati” s strožjimi kaznimi.  

Uporabimo znanje o možganih:  

• Struktura in rutina pomagajo nadomestiti šibko samoregulacijo.  
• Pozitivno okrepčevanje deluje bolje kot kaznovanje.

Zavzemimo se za spremembe:  

• Zahtevajmo boljšo podporo v šolah.  
• Zmanjšujmo stigmo z razumevanjem.  

Naprej k boljšemu razumevanju  

Zgodovina ADHD nas uči, da so spremembe možne. Kot starši imamo moč vplivati na družbo, da bo bolj sprejemajoča do otrok z ADHD.  

"Najboljši način za napoved uspeha otroka z ADHD ni njihov IQ, temveč njihova samopodoba." – Dr. Russell Barkley  

Viri:

Barkley, R. A. (2015/1981). Attention-deficit hyperactivity disorder: A handbook for diagnosis and treatment (4th ed.). Guilford Press.  

Biederman, J., Monuteaux, M. C., Spencer, T., Wilens, T. E., in Faraone, S. V. (2008). Stimulant therapy and risk for subsequent substance use disorders in male adults with ADHD: A naturalistic controlled 10-year follow-up study. American Journal of Psychiatry, 165(5), 597–603.  

Castellanos, F. X., Lee, P. P., Sharp, W., Jeffries, N. O., Greenstein, D. K., Clasen, L. S., ... in Rapoport, J. L. (2002). Developmental trajectories of brain volume abnormalities in children and adolescents with attention-deficit/hyperactivity disorder. JAMA, 288(14), 1740–1748. 

Danielson, M. L., Bitsko, R. H., Ghandour, R. M., Holbrook, J. R., Kogan, M. D. in Blumberg, S. J. (2018). Prevalence of parent-reported ADHD diagnosis and associated treatment among U.S. children and adolescents. Journal of Clinical Child in Adolescent Psychology, 47(2), 199-212.  

Del Campo, N., Chamberlain, S. R., Sahakian, B. J., in Robbins, T. W. (2011). The roles of dopamine and noradrenaline in the pathophysiology and treatment of attention-deficit/hyperactivity disorder. Biological Psychiatry, 69(12), e145–e157. 

Faraone, S. V., Perlis, R. H., Doyle, A. E., Smoller, J. W., Goralnick, J. J., Holmgren, M. A., in Sklar, P. (2005). Molecular genetics of attention-deficit/hyperactivity disorder. Biological Psychiatry, 57(11), 1313–1323. 

MTA Cooperative Group. (1999). A 14-month randomized clinical trial of treatment strategies for attention-deficit/hyperactivity disorder. Archives of General Psychiatry, 56(12), 1073–1086. 

Rubia, K., Alegria, A. A., Cubillo, A. I., Smith, A. B., Brammer, M. J. in Radua, J. (2014).  Effects of Stimulants on Brain Function in Attention-Deficit/Hyperactivity Disorder: A Systematic Review and Meta-Analysis. V: Biological Psychiatry, 76(8), 616-628.

Sedgwick, J. A., Merwood, A., in Asherson, P. (2019). The positive aspects of attention deficit hyperactivity disorder: A qualitative investigation of successful adults with ADHD. ADHD Attention Deficit and Hyperactivity Disorders, 11(3), 241–253. 

Vir slike:

Pixabay, avtor slike: Lisa Runnels

https://pixabay.com/photos/boy-kid-child-fence-sad-unhappy-529067/