ADHD ni vedno opaziti v zgodnjem otroštvu – pri nekaterih se znaki jasno pokažejo šele v puberteti. Zakaj se to zgodi? Ali je storjena škoda, če diagnozo dobimo pozno? Kako lahko starši prepoznamo subtilne znake pri najstnikih?  

Ker se lahko ADHD v nekaterih primerih pojavi ali se opazi šele v kasnejših obdobjih življenja, vključno z najstniškimi leti ali celo v odrasli dobi, to imenujemo “pozna diagnoza ADHD”. 

Pozna diagnoza ADHD se lahko pojavi iz več razlogov

V nekaterih primerih se simptomi ADHD razvijajo počasneje in se morda v otroštvu ne izrazijo v celoti. To lahko pomeni, da se težave s pozornostjo, hiperaktivnostjo in/ali impulzivnostjo v svoji polnosti pokažejo šele, ko pride nekdo v najstniška leta, ali celo šele v odrasli dobi.

Mnogi imajo izjemno sposobnost kompenzacije in razvijejo strategije za obvladovanje svojih simptomov, ki jim omogočajo, da se precej dobro prilagodijo. Do težav pride predvsem takrat, ko te kompenzacijske strategije popustijo v stresnih situacijah ali v obdobjih življenja, ki od nas zahtevajo večji intelektualni ali čustveni napor. Takrat se lahko “zlomimo”, in ADHD izbruhne močneje, kot se je kazal prej.

Ljudje z ADHD se morda ne zavedajo, da imajo motnjo, ali pa morda napačno pripisujejo svoje simptome drugim dejavnikom, kot so stres, utrujenost ali druge duševne težave. Nasprotno se lahko pri nekaterih ljudeh simptomi ADHD deloma zmanjšajo v odrasli dobi. Hiperaktivnost se na primer pogosto zmanjša, medtem ko se lahko težave s pozornostjo še vedno pojavljajo.

Kljub temu, da se diagnoza ADHD včasih postavi pozno, je to vseeno pomembno, saj lahko ustrezna podpora in morebitno zdravljenje pomagata osebi bolje obvladovati svoje simptome in izboljšati kakovost življenja. 

Zakaj ADHD včasih ostane neopažen do adolescence?  

1. Deklice z ADHD: “Tihi” podtip  

Medtem ko se pri dečkih ADHD pogosto kaže kot hiperaktivnost, imajo deklice pogosto “neopazne znake”:  

• Sanjavost – namesto nemirnosti so pogosto odsotne, zamujajo pri izpolnjevanju navodil.  
• Notranji nemir – ne gre za situacijo, da bi se stalno vrtele na stopu, imajo pa težave s koncentracijo.  
•  Samokritičnost – zaradi težav s pozornostjo se počutijo “neuspešne”.  

Raziskava (Quinn in Madhoo, 2014) je pokazala, da deklice z ADHD pogosto dobijo diagnozo pozno, ker njihove težave niso moteče za okolje. Žal pa imajo deklice z ADHD  v primerjavi s kontrolno skupino tudi večje tveganje za samopoškodovanje, poskuse samomora in anksioznost v zgodnji odraslosti (Hinshaw, 2012).   

“Deklice z ADHD so pogosto nevidne žrtve sistema – ker ne motijo, jih nihče ne opazi.” - dr. Patricia Quinn, strokovnjakinja za ADHD pri deklicah, iz Understanding Girls with ADHD, 2009  

2. Inteligentni otroci kompenzirajo težave  

Otroci z visokim IQ lahko dolgo skrivajo težave s pozornostjo, dokler zahtevnost učenja ne postane prevelika (Antshel in sod., 2007).  

3. Spremembe v puberteti izpostavijo težave

Hormonske spremembe lahko poslabšajo simptome ADHD, zato se težave pokažejo šele v najstniških letih (Biederman in sod., 2010).  

 “ADHD ni izgovor, ampak razlaga. Razumevanje je prvi korak k uspehu.” - Ben Foss,  aktivist za nevroraznolikost, avtor The Dyslexia Empowerment Plan, iz govora na konferenci o ADHD, 2016

Kako se ADHD kaže pri najstnikih?

• Težave z organizacijo – pozabljanje na dogovore, soba je kaotična (imajo potem vsi najstniki ADHD??!!), pogosto izgubljajo stvari.  
• Odlašanje – nezmožnost, da bi začeli neko opravilo ali nalogo, čeprav imajo namen, da bi.  
• Čustvena neuravnoteženost – hitro razburjenje, občutek preobremenjenosti.  
•  Tvegano vedenje – impulzivne odločitve (npr. tudi prehitra vožnja).  

Kakšne so možne posledice pozne diagnoze?  

•  Zaostanek v učenju – zaradi neprepoznanih težav z organizacijo.  
•  Anksioznost in depresija – zaradi občutka neuspešnosti.  
•  Težave v odnosih – impulzivnost lahko vodi v konflikte.  

“Najboljši učitelj za otroka z ADHD je starš, ki verjame vanj, kljub vsem izpadom.” - dr. Sharon Saline, psihologinja, avtorica *What Your ADHD Child Wishes You Knew, iz članka o emocionalni podpori v Psychology Today, 2019

Kako lahko starši pomagamo? 

1.  Bodimo pozorni na spremembe – Če se otrok v puberteti močno spremeni (npr. izgublja motivacijo), pomislimo na ADHD in opazujmo.  
2.  Pogovor namesto grajanja – Namesto “Zakaj ne moreš biti bolj organiziran?” vprašajmo: “Kako ti lahko pomagam?”  
3.  Vizualni opominki – Koledarji, seznami opravil, alarmi bodo olajšali neorganiziranost ali nezmožnost začenjanja dolžnosti (npr. učenja, nalog, priprave seminarskih ali govornih nastopov)
4.  Poiščimo strokovno pomoč – Diagnoza v najstniških letih je lahko še vedno zelo v pomoč. Otrok se bo lažje razumel, pa tudi starši bomo imeli orodja za soočanje s težavami.    

“Največja prednost ADHD? Ko vas nekaj zanima, ste neustavljivi.” - David Neeleman, podjetnik z ADHD, ustanovitelj JetBlue Airways, iz intervjuja za The New York Times, 2007 

Ne pozabimo - ADHD je lahko tudi prednost

Mnogi najstniki z ADHD so:  

•  Kreativni – znani umetniki in podjetniki imajo ADHD.  
•  Spontani – lažje se prilagajajo novim situacijam.  
•  Strastni – ko jih nekaj zanima, so izjemno vztrajni.  

Kot je dejal dr. Edward Hallowell: 

“ADHD ni pomanjkljivost, ampak drugačen način mišljenja.” Iz knjige Driven to Distraction, 1994  

Četudi se ADHD pokaže šele kasneje, ni prepozno, da poiščemo pomoč. Najstnik s pravo podporo lahko razvije strategije za uspešno življenje. Tudi, če ima otrok ali odrasel ADHD, lahko še vedno živi izpolnjeno življenje. Potrebuje le podporo in razumevanje okolice, ter pomoč, da se bo s simptomi lažje spopadal. 

Viri: 

Antshel, K. M., Faraone, S. V., Stallone, K., Nave, A., Kaufmann, F. A., Doyle, A., ... & Biederman, J. (2007). Is attention deficit hyperactivity disorder a valid diagnosis in the presence of high IQ? Results from the MGH Longitudinal Family Studies of ADHD. V: Journal of Child Psychology and Psychiatry, 48*(7), 687-694. https://doi.org/10.1111/j.1469-7610.2007.01735.x   

Biederman, J., Petty, C. R., Woodworth, K. Y., Lomedico, A., Hyder, L. L., & Faraone, S. V. (2010). Adult outcome of attention-deficit/hyperactivity disorder: A controlled 16-year follow-up study. V: The Journal of Clinical Psychiatry, 71(7), 941-950. 

Hinshaw, S. P., Owens, E. B., Zalecki, C., Huggins, S. P., Montenegro-Nevado, A. J., Schrodek, E., & Swanson, E. N. (2012). Prospective follow-up of girls with attention-deficit/hyperactivity disorder into early adulthood: Continuing impairment includes elevated risk for suicide attempts and self-injury. V: Journal of Consulting and Clinical Psychology, 80(6), 1041–1051. https://doi.org/10.1037/a0029451    

Quinn, P. O., & Madhoo, M. (2014). A review of attention-deficit/hyperactivity disorder in women and girls: Uncovering this hidden diagnosis. V: The Primary Care Companion for CNS Disorders, 16(3). https://doi.org/10.4088/PCC.13r01596   

Vir slike: Luisella Planeta LOVE PEACE , Pixabay