Brez spomina ne bi bilo kulture. Brez spomina ne bi bilo civilizacije, družbe, prihodnosti. - Elie Wiesel - ameriška pisateljica

Številni znanstveniki so se ukvarjali z raziskovanjem dolgoročnega spomina. Pokukajmo v svet “spominske znanosti”.

Prvi sistematični raziskovalec človeškega spomina je bil Hermann Ebbinghaus (1850-1909). Ebbinghaus je preučeval krivuljo pozabljanja in ugotovil, da pozabljanje poteka hitro takoj po učenju in nato bolj počasi. Prav tako je raziskoval učinek ponavljanja in ugotovil, da redno ponavljanje izboljšuje dolgoročno zadrževanje informacij.

Teorijo, ki pojasnjuje nevronske mehanizme spomina, je razvil Donald Hebb (1904-1985). Ugotovil je, da so sinaptične spremembe ključne za učenje in spomin, kar je povzročilo nastanek Hebbovega pravila: "Nevroni, ki se skupaj aktivirajo, se tudi povežejo."

Endel Tulving (1927-2021) se je ukvarjal z razlikovanjem med različnimi vrstami dolgoročnega spomina. Uvedel je koncept epizodnega in semantičnega spomina. Epizodni spomin se nanaša na osebno doživete dogodke, medtem ko semantični spomin vključuje splošno znanje o svetu.

Elizabeth Loftus (1944-), ki je izvajala raziskave na področju zanesljivosti spomina, s posebnim poudarkom na zanesljivost spomina pri pričanju na sodišču, je pokazala, da je lahko človeški spomin zelo nezanesljiv in dovzeten za sugestije in napačne informacije.

Za raziskave nevrobioloških osnov spomina je zaslužen Larry Squire (1941-), ki je preučeval strukture možganov, kot so hipokampus in medialni temporalni režnji, ki so ključne za tvorjenje in shranjevanje dolgoročnih spominov.

Z raziskovanjem kognitivnih procesov, vključno s spominom, pozornostjo in zaznavanjem, se ukvarja tudi slovenski raziskovalec Matej M. Poljanšek.  Njegove raziskave so prispevale k boljšemu razumevanju, kako se spomin oblikuje, shranjuje in prikliče. Preučeval je tudi, kako različni dejavniki, kot so stres, čustva in starost, vplivajo na delovanje spomina.

S preučevanjem delovnega spomina in njegove vloge v kognitivnih procesih se ukvarja tudi Grega Repovš, Urška Fekonja Peklaj pa raziskuje razvojne vidike spomina pri otrocih in mladostnikih.

Praktični nasveti raziskovalcev za krepitev dolgoročnega spomina 

Iz ugotovitev vodilnih raziskovalcev na področju spomina je izšlo tudi nekaj praktičnih priporočil, ki pri krepitvi dolgoročnega spomina lahko pomagajo. Nekaj smo jih v preteklih blogih že zapisali, tu jih bomo pripisali še ustreznim raziskovalcem.

• Redno ponavljanje: Kot je pokazal Ebbinghaus, je redno ponavljanje informacij ključnega pomena za njihovo dolgoročno zadrževanje.
• Aktivno učenje: Vključitev aktivnega priklica in povezovanja novih informacij z obstoječim znanjem krepi nevronske povezave, priporoča Hebb.
• Ustvarjanje bogatih kontekstov: Kot je predlagal Tulving, podrobni in bogati konteksti pomagajo pri kodiranju in priklicu spominov.
• Previdnost pri sugestijah: Naziskava Loftusove opozarja na nevarnosti napačnih informacij, zato je pomembno biti previden pri interpretaciji spomina tudi previden.
• Skrb za možgane: Squireove raziskave poudarjajo pomembnost nevrobiološkega zdravja, zato je pomembno skrbeti za možgane z zdravo prehrano, redno telesno vadbo in dovolj spanca.
• Temu pritrjuje tudi Poljanškova raziskovalna skupina, ki pogosto poudarja pomen kognitivnega treninga in zdravega življenjskega sloga za ohranjanje in krepitev kognitivnih sposobnosti, vključno z dolgoročnim spominom.

Posebej o spominu pri otrocih

Nemški psiholog Wolfgang Schneider* je pomembno prispeval k raziskavam o razvoju spomina pri otrocih*. Predstavil je več strategij kodiranja, ki lahko prispevajo k boljšemu razvoju spomina pri otrocih, kot so: 

• Ponavljanje in ponavljanje: Schneider priporoča uporabo ponavljanja kot strategije kodiranja. Ponavljanje informacij lahko pomaga pri krepitvi in medsebojnem povezovanju informacij ter pri  prehodu informacij iz kratkoročnega spomina v dolgoročni spomin.
• Organizacija informacij: Pomembno je, da si otroci organizirajo informacije na sebi smiseln način. Na primer, lahko uporabijo strukture, kot so kategorije, hierarhije ali sheme, s katerimi bodo lažje vzpostavili povezavo in razumevanje med različnimi elementi informacij.
• Vizualizacija: Uporaba vizualizacije je lahko koristna strategija kodiranja. Otroci lahko ustvarijo vizualne podobe ali slike, ki jih povežejo z informacijami, kar pomaga pri njihovi zapomnitvi.
• Uporaba mnemotehničnih strategij: Mnemotehnike so posebne strategije za izboljšanje spomina, kot so uporaba akronimov, rime, asociacij in drugi prijemi. Otroci se lahko teh strategij naučijo in jih uporabljajo za zapomnitev in/ali obnovitev informacij.
• Povezovanje z obstoječim znanjem: Schneider poudarja, da je pomembno, da otroci novo informacijo povežejo z že obstoječim znanjem. Če lahko vzpostavijo povezave med novimi informacijami in že obstoječim znanjem, lahko to olajša kodiranje in obnovitev informacij.

Da bi okrepili spomin, uporabite pri učenju več čutov, npr. poslušanje, gledanje, dotikanje in ravnanje s predmeti! Če uporabimo več čutov, to povečuje verjetnost, da se informacije shranijo v dolgoročnem spominu.

Spomin je vir modrosti. - kitajski pregovor

Pri utrjevanju spomina pomaga vizualna podpora. Uporabite vizualne pripomočke, kot so slike, grafikoni ali diagrami, da otroku pomagate vizualizirati informacije. Pomagamo si lahko tudi z asociacijami, npr. Kako je prav? Z otroki ali z otroci? Asociacija: Z otroKi je Križ.

Kar si otrok res težko zapomni, naj ima dlje časa dostopno na vidnem mestu, kamor bo pogledal tudi mimogrede ali celo nehote.

Izkoristimo vse znanje, ugotovitve in priporočila za boljše razumevanje dolgoročnega spomina in za podporo otroku in njegovemu spominu.

*Schneider, W., Pressley, M., (1997). Memory development between two and twenty. New Yersey: Lawrence Erlbaum Associates Inc.